Če bo sprejet nov zakon, ogrevanja na trda goriva ne bo več oziroma bodo lastniki starih peči na drva te morali zamenjati za nov vir energije. Kaže, da bomo drva lahko kurili le še v kaminskih pečeh. Da bomo vedeli, kakšna polena so najboljša za kurjenje v kaminu, moramo vsaj v grobem poznati postopek gorenja lesa. Lastnikom kaminskih peči bo v korist branje priročnika Jožeta Kaplarja, ki ga je na svojem portalu objavilo tudi pristojno ministrstvo.

Procesi gorenja

Ko rečemo trdi les nasproti mehkemu, se to sliši kot bitka titanov, a dejstvo je, da je dobro znati ločiti vrste lesa in poznati tudi namembnost lesa. Najprej omenimo segrevanje in sušenje lesa. Les naj bo dovolj suh, saj je z mokrimi kosi težko ali nemogoče ustvariti ogenj. Strokovno rečeno sledi uplinjanje in termični razpad lesa, pri katerem zgoreva les, pri čemer se sproščajo največje količine toplote. Zadnja faza predstavlja zgorevanje lesnega oglja, pri čemer nastane pepel, ki se nabere v kurišču. Na kurilno vrednost lesa pa vplivajo vsebnost vode, vrsta lesa in njegova ohranjenost.

Trdnost lesa

Trdne vrste lesa, kot so hrast, javor, oreh in češnja, so odlična izbira. Gorijo počasi in ustvarjajo dolgotrajen, vroč ogenj z manj nastajanja katrana. Trden les praviloma proizvede tudi manj pepela, kar je za lastnike kamina izjemna informacija, saj vemo, da je pri čiščenju dobro biti natančen in vesten, sicer se pepel raznosti po vsem prostoru.

Med mehke vrste lesa štejejo bor, smreka in jelka, ki gorijo hitreje in so dobra izbira za zagon ognja. Vendar pa lahko mehka drva proizvedejo več katrana in povzročijo več težav z mašenjem dimnika, če se uporabljajo prepogosto. Med domačimi vrstami lesa za zgorevanje sta najbolj primerna in razširjena bukev in gaber, slednjega je pri nas največ na razpolago, poleg tega pa ju odlikujejo dobre zgorevalne lastnosti. Ti vrsti lesa sta tudi cenovno sprejemljivi in zato lahko dostopni. Sicer lahko za kurjenje uporabimo tudi druge vrste lesa listavcev in tudi iglavcev, pri čemer velja pravilo, da naj bi se za kurjenje uporabljal tisti les, ki ga ni smiselno predelati v industrijske izdelke, na primer pohištvo.

Suha ali vlažna?

Morda za koga odvečno vprašanje, pa vendar napišimo kakšno besedo tudi o tej temi, saj je primerna osušenost ali vlažnost pri drveh res pomembna. Priporočljiva vlažnost za drva, ki se kurijo v kaminu, je nižja od 20 odstotkov, medtem ko je najvišja vlažnost 25 odstotkov. Torej so za kurjenje najprimernejša polena iz naravnega lesa, ki so se sušila na pokritem in zračnem mestu.

Najboljša drva so tako imenovana začinjena, kot jim pravijo nekateri, kar pomeni, da so bila po razcepu in zlaganju sušena vsaj šest do dvanajst mesecev. Tak les gori učinkoviteje in proizvaja manj dima in katrana. Sveže posekani les vsebuje veliko vlage in ga je težko uporabiti v peči. Nagnjen je k ustvarjanju več dima in je manj učinkovit, zato se mu v kaminu še posebej izogibajte. Za preverjanje ravni vlage uporabljajte merilnik vlage. Bolj suh les gori čisteje in močneje. Občutek vročine je večji.

Velikost drv šteje?

Seveda. Že pri samem sušenju je treba biti pozoren na to, da so drva razsekana, saj se na tak način hitreje sušijo. Polena ne smejo biti širša od sedem do devet centimetrov. Povprečen presek posameznih polen za kurjenje v kaminu pa naj bi bil v velikosti sklenjenega trikotnika s palci in kazalci obeh rok. Dolžina polen je odvisna od velikosti kurišča, v povprečju se giblje nekje med 30 in 50 centimetrov. Če sami pripravljate drva in boste na to pozabili, se boste v trenutku akcije, ko bo treba v kaminu zakuriti, jezili in negodovali. Še to: manjši kosi se hitreje vnamejo, daljši gorijo dlje. Razcepljen les se tudi hitreje suši. Morda na tem mestu omenimo, da čeprav je les suh, ni vsak kos lesa primeren za peč. Staro pohištvo, recimo. V hudi sili boste že zakurili, a obdelan les je po navadi tudi barvan, kar pomeni, da se bodo ob gorenju sproščali strupeni plini.

Bodite previdni

Prvi in pomemben korak pri doseganju ciljev zmanjšanja škodljivih emisij pa je, da kupec kupi kurilno napravo, ki kot tipski proizvod dosega predpisane in pričakovane vrednosti emisij in izkoristkov. Kupec se prepriča o nakupu primerne kurilne naprave s priloženim potrdilom o skladnosti ­– certifikatom, ki ga je dolžan dati na razpolago prodajalec. Drugi pomemben korak je pravilna vgradnja kurilne naprave, tretji kurjenje z ustreznim gorivom, četrti je pravilno kurjenje in peti je redno vzdrževanje kurilnih naprav. To pomeni, da morate redno čistiti peč in dimnik.