Kranj. Mogočnost, trdnost, ikoničnost, priljubljenost in ljudskost. Vse to so bile lastnosti Franca Jožefa I., dolgoletnega vladarja habsburške monarhije, domovine naših pradedkov in prababic. Tudi Slovenci so ga častili, saj jim je med svojim vladanjem dal možnost za razvoj in napredek na številnih področjih, med njimi tudi dokončanje južne železnice in obnovo Ljubljane po velikem potresu leta 1895. Preprosti ljudje niso imeli pogosto priložnosti, da bi ga videli v živo, zato so bili cesarjevi obiski soseščine pravcati prazniki, polni pričakovanj in vznemirljivosti. Tudi na Gorenjskem ni bilo nič drugače.
»Franc Jožef I. je julija leta 1883 z obiskom Štajerske in Kranjske počastil šeststoletnico habsburške vladavine v obeh deželah, kjer so se že nekaj mesecev prej začeli pripravljati na sprejem uglednega gosta. Na Gorenjskem se je mudil 16. in 17. julija. Iz Ljubljane, kjer se je zadržal pet dni, je s kočijo prek Mengša, Kamnika in Most pripotoval v Cerklje in Šenčur, od tam pa v Kranj, od koder je z dvornim vlakom odpotoval v Lesce, nato s kočijo v Begunje in naprej na Bled,« je pojasnila mag. Barbara Kalan, avtorica včeraj odprte razstave v Prešernovi hiši v Kranju z naslovom Naš cesar je tu, Gorenjska se klanja: 140 let od obiska Franca Jožefa I. Kot je povedala, jekočija odpeljala cesarja z Bleda nazaj v Lesce, od koder je z vlakom odpotoval na Jesenice. Preden je po dveh dnevih pomahal v slovo Gorenjcem, ki so ga sprejeli z nepopisnim navdušenjem, so ga pozdravili še domačini na železniški postaji na Dovjem.
Nepozabna dneva kljub nevihtam, nalivom in vetru
Po besedah soavtorice razstave Anje Poštrak so bili prav vsi sprejemi cesarja skrbno načrtovani in so se odvijali po vnaprej pripravljenem scenariju. »Ob prihodu v kraj so ga pod začasnim slavolokom najprej sprejeli župani in drugi mestni veljaki, nato so ga pozdravili šolarji in člani raznih društev, zatem so sledili pozdravi predstavnikov vojaških in cerkvenih oblasti.« Slovensko ljudstvo je cesar najbolj navdušil s svojimi besedami, ki jih je izrekel v slovenskem jeziku, šlo je večinoma za pozdrave in vljudnostne fraze, s čimer jim je pokazal naklonjenost. V obiskanih gorenjskih krajih si je vladar, ki je dolga leta veljal za politično ikono monarhije, ogledal tudi cerkve, bolnišnice ali druge javne ustanove. Ponekod so domačini dobesedno tekmovali v tem, kako bodo najbolj goreče izrazili vdanost do cesarja in s tem ljubezen do domovine. Že mesece pred prihodom vladarja so hiteli popravljati ceste in mostove ter obnavljati in krasiti hiše. Pa vendar so ob odhodu Franca Jožefa takratni časopisi podrobno poročali tudi o tem, da pa Gorenjcem nečesa vseeno ni uspelo urediti – vremena. Ves čas njegovega obiska na Gorenjskem je namreč neusmiljeno deževalo.
Tudi pred njegovim prihodom v Lesce je bilo vreme neprizanesljivo, toda Franc Jožef je vztrajal, da se v Begunje odpelje v odprti kočiji. Po besedah Poštrakove sta hudo deževje in gost promet sicer sveže posuto cesto spremenila v blatni kolovoz, kljub nalivu pa se je po vaseh, skozi katere se je peljala cesarjeva kočija, zbralo veliko ljudi, tudi po dva tisoč, prišli so celo iz Ljubljane – z vlaki in vozovnicami po znižanih cenah. Cesarjev prihod v Kranj sta naznanila zvonjenje in mogočni topovski strel, hiše v mestu pa so bile obnovljene in lepo okrašene z zelenimi venci in zastavami. V Begunjah si je Franc Jožef ogledal tudi tamkajšnjo žensko kaznilnico, ki je veljala za največjo kaznilnico avstro-ogrske monarhije, za katero je dejal, da je njegova najlepša, pika na i njegovega obiska Gorenjske pa je bil postanek na Bledu. Po večerji v hotelu Park, kjer je tudi prenočil, so ga s čolnom odpeljali na Blejski otok ter mu priredili nepozabno razsvetljavo z lučkami in kresovi po jezerski obali.
»K izjemni priljubljenosti Franca Jožefa je pripomogla tudi propaganda, ki je krepila njegovo podobo. Del te so bili tudi spominski predmeti iz porcelana s podobo vladarja,« je poudarila Anja Poštrak. Dragoceni pričevalci imenitne dediščine, ki so last zasebnega zbiratelja Srečka Rožeta iz vojaškega muzeja Tabor Lokev, bodo v okviru razstave še vse do 1. oktobra na ogled v Prešernovi hiši. Še nekaj boste lahko izvedeli tam: ne le gorenjski kraji, Francu Jožefu so se v srce zapisale tudi kranjske klobase. Menda so mu tako zelo teknile, da so mu jih redno pošiljali tudi na Dunaj.
