Žal nisem generacija, ki bi na svoji lastni koži doživela osemdeseta leta prejšnjega stoletja in posledično pričala o polju, ki se je pričelo odpirati za nove fenomene v likovni umetnosti, ki so brez dvoma zelo direktno posegli tudi v realni socialni in politični prostor. Roman Uranjek je bil del tega časa in eden izmed motorjev ustvarjanja nove paradigme v polju umetnosti, ki jo danes poznamo kot gibanje Neue Slowenische Kunst (NSK).

S svojim brezkompromisnim in kontinuiranim delovanjem v skupinah Irwin in Novi kolektivizem je bil Roman Uranjek brez dvoma ena izmed tistih figur, ki jo je nemogoče spregledati, ko govorimo o likovni umetnosti in oblikovanju ter o odnosu med družbo in umetnostjo v slovenskem prostoru. In prav zaradi tega bo njegovo skoraj štiridesetletno umetniško delovanje brez dvoma ostalo zapisano v številnih svetovnih muzejih, bienalih in galerijah, od New Yorka do Taipeia, od Moskve do Lagosa kot tudi v številnih esejih, knjigah in filmskih dokumentih. A vendarle Roman še zdaleč ni zgolj suhoparen zapis referenc na začetku pričujočega nekrologa. Je veliko več.

Romana sem spoznal pred dobrimi petnajstimi leti, ko je kot prvi prišel na otvoritev razstave, posvečene delu Željka Jermana, ki sem jo pripravil v Galeriji Škuc. Seveda sem ga poznal z otvoritev, s ceste, njegovo delo pa iz razstav in knjig, a nikoli nisva izmenjala besed, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko je na otvoritvi pristopil k meni in rekel: »Kolega, prosil bi za eno vodstvo.«

A to ni bil samo začetek najine poti, danes vem, da je bila to ena izmed velikih Romanovih strasti, ki ji je bil zvest vse življenje. Neumorno iskanje novega in iskren dialog o umetnosti sta nekaj, kar je brez dvoma zaznamovalo moj pogled nanj. Ne samo v refleksiji, ki jo je ponujal kot kritičen sogovornik, ampak kot nekdo, ki povezuje ljudi in prostore skozi misel o umetnosti. Bodisi v mimohodu na otvoritvi, v svojem ateljeju, ob kosilu, večerji, na zabavi, objavi križa na instagramu, sporočilu na telefonu ali stoječ na mizi in recitirajoč Feotovo pesem. Vsi ti Romanovi impulzi so v resnici skupek njegovih lastnih misli, ki so oblikovale sliko o njegovem pogledu na umetnost in posledično naš pogled na njega. Njegove geste nikoli niso bile samo vsakdanje geste, ampak so se vselej oblikovale v odnosu do umetnosti in izkušnje z njo in prav zato so bili dialogi z Romanom neprecenljivi trenutki, znotraj katerih se je meja med življenjem in umetnostjo povsem zabrisala.

Ta, skorajda militantna in fatalna predanost umetnosti je nekaj, kar sem izredno občudoval, hkrati pa tega nikoli nisem povsem razumel. Iskreno mislim, da je to razumel samo on in morda mi je zato pred par leti posodil knjigo Hadrijanovi spomini, knjigo Marguerite Yourcenar, ki jo vsa ta leta neprestano prebiram. Tudi danes in vselej se vračam k vrsticam, ki na nek način odzvanjajo dialoge, ki sem jih imel z Romanom:

Vsak ima svoje veselje; vsak ima svoj cilj ali, če že hočemo, ambicijo, svoje najskrivnejše nagnjenje in najsvetlejši ideal. Moj se je skrival v besedi lepota, ki jo je tako težko opredeliti navzlic vsem razvidnostim za čute in oči. Čutil sem se odgovornega za lepoto sveta.

Ko sem v soboto zjutraj na facebooku videl Romanov križ, kolaž in intervencijo na delo umetnika Gorana Trbuljaka z razstave, ki sem jo pred tremi leti pripravil na Reki, sem mislil, da gre še za eno izmed najinih številnih lepih »srečanj« v umetnosti. In seveda, da bo to eden izmed stotih novih križev, ki jih bom kmalu spet moral pregledati v njegovem ateljeju na Tavčarjevi. Romanov avtoportret je pazljivo položen na črni križ, ta pa je kot idealna kompozicija pritrjen na bel Trbuljakov papir z napisom: »Borba se nastavlja papir gubi«.

Nekaj ur kasneje sem izvedel, da je to resda eden izmed stotih, tisočih Romanovih križev, ki bodo za večno ostali zapisani v prostor umetnosti, a je hkrati tudi njegov zadnji, in takrat mi je postalo jasno, da sva se srečala in poslovila v umetnosti. Kot bi želel kolega Roman.

Tevž Logar