Na ploščadi pred Figovcem se je v sredo odprla mednarodna razstava plakatov, ki tematizirajo strpnost. Ogledati si je mogoče 36 plakatov, ki vsak v svojem jeziku ponazarjajo to besedo. V projektu sodelujejo umetniki iz več kot 20 držav, razstavljeni so tudi plakati slovenskih oblikovalcev Radovana Jenka, Tomata Koširja in Novega Kolektivizma. Avtor razstave je grafični oblikovalec in ilustrator Mirko Ilić, ustanovitelj projekta Poster Tolerance Show, ki je z razstavami v 30 državah sporočila o strpnosti posredoval okrog 200.000 ljudem. Ilić skuša skupaj s kolegi vzpostavljati dialog o vključenosti.
»Vsak plakat ne vsebuje le besede strpnost v maternem jeziku umetnika, ampak tudi umetnikovo interpretacijo strpnosti. Zato ljudje morda ne bodo spoznali le, kako se ta beseda napiše v drugih jezikih, ampak tudi, kaj strpnost pomeni drugim ljudem. Kaj je toleranca, vsakdo razume različno, pomen pa se spreminja s kulturo, raso, vero in ekonomskim položajem človeka,« pravi Mirko Ilić in dodaja, da bi mu bilo precej lažje, če bi tovrstne razstave postavljal v galerijah in muzejih. Toda tega ni želel, ker je hotel doseči čim bolj široko občinstvo, ne le z namenom, da ljudem predstavi nekaj vizualno lepega, ampak jih tudi spodbudi, da za trenutek razmišljajo o strpnosti. Ilić je sicer svoja dela razstavljal po številnih delih sveta, med drugim tudi v muzejih MoMA in Smithsonian, njegov projekt je podprl tudi letos preminuli sloviti grafični oblikovalec Milton Glaser. Pred Figovcem je med razstavljenimi plakati tudi njegov.
Na drugi strani strpnosti je nestrpnost, ki v času pandemije dobiva nove razsežnosti. Ilić pravi, da se v vsaki krizi nestrpnost poveča. »Če je bil nekdo nasilen že prej, je zdaj še bolj,« pravi in dodaja, da v teh razmerah vsi postajamo manj strpni. »V New Yorku imamo na primer zaradi posledic, ki jih ima virus na ekonomijo, vse več brezdomcev. Ti druge ljudi vse bolj motijo, čeprav brezdomci niso sami krivi za svoj položaj,« dodaja.
»Resnični problem je gentrifikacija«
Da je pandemija prinesla zaostrovanje odnosov neenakosti na vseh področjih in le še poglobila razkol med revnimi in bogatimi, opozarja Lana Zdravković, filozofinja, raziskovalka na področju radikalne enakosti in performerka. »V javnem diskurzu je opaziti povečanje nestrpnosti do že tradicionalno 'grešnih kozlov', kot so begunci, prosilci za azil in priseljenci, istospolni in pripadniki LGBTIQ-populacije, ženske, revni, brezposelni, brezdomci,« pravi in dodaja, da s tem bogate elite podžigajo strah, sovraštvo in negotovost med ljudmi, da bi preusmerili pozornost od lastne odgovornosti in resničnih problemov.
Pravi, da je strpnost sicer lepa beseda, a da kot koncept vedno predpostavlja neko neenakost, privilegiran položaj tistega, ki je lahko strpen v primerjavi s tistim, ki ne more biti. »Lepo je imeti plakate, ki širijo idejo strpnosti, a bojim se, da sploh v sedanji zaostreni situaciji ne bodo imeli več kot dekorativnega učinka. Resnični problem v tem kontekstu se mi zdi vse bolj vsebinsko obubožano, gentrificirano, skomercializirano mestno jedro, ki je vse manj namenjeno ljudem in vse bolj oglaševanju, trgovini in kapitalu,« pravi in dodaja, da v nasprotju s strpnostjo enakost ne apelira na posameznikovo voljo in razredni položaj, ampak predpostavlja enakost kogar koli s komer koli in splošno normo človeštva, »ki ne bi smela biti odvisna od posameznikove ali vladarjeve dobre volje«. Pravi, da so koncepti strpnosti in sprejemanja sicer pomembni in da v položaju neenakosti predstavljajo obliž, ne pa tudi sistemske rešitve problema. aro
