Del otroštva je sicer preživel v Carigradu, večino šolanja o filmu in televiziji pa je opravil v Berlinu in Hamburgu. Čeprav se je sprva preizkusil v študiranju ekonomskih ved, je hitro ugotovil, da to ni zanj. Med posvetovalnim pogovorom na zavodu za zaposlovanje je ugotovil, da rad hodi v kino, zaradi česar mu je referent svetoval, naj sam naredi kino. »Ta trenutek je bil neverjetno lep. Prvič mi je nekdo jasno povedal, da moram početi in lahko počnem, kar si želim,« se spominja. Kot pomočnik se je preizkušal pri snemanjih različnih filmov, njegovi starši, ki so izhajali iz delavskega razreda in so bili do umetnosti zadržani, pa so se le držali za glavo. Tudi njemu samemu se je na trenutke zazdelo, da morda nikoli ne bo uspel ustvariti lastnih filmov, dokler se tega ni lotil s svojim osnovnošolskim prijateljem, njuni prvi filmi pa so bili na festivalih kar dobro sprejeti. Z njegovim uspehom so se skrbi staršev, ki jih Catak popolnoma razume, spremenile v ponos. »Večina filmskih ustvarjalcev – tudi jaz sam – se poskuša nekako spopasti z zapletenostjo življenja. Snemanje filmov je samoterapija. Resničen svet je bolj zapleten kot dobro in zlo. Ponuja pa dobro izhodišče za snemanje filmov,« pravi Catak.

Ljudje v Objektivu Nemčija Ilker Catak