Del otroštva je sicer preživel v Carigradu, večino šolanja o filmu in televiziji pa je opravil v Berlinu in Hamburgu. Čeprav se je sprva preizkusil v študiranju ekonomskih ved, je hitro ugotovil, da to ni zanj. Med posvetovalnim pogovorom na zavodu za zaposlovanje je ugotovil, da rad hodi v kino, zaradi česar mu je referent svetoval, naj sam naredi kino. »Ta trenutek je bil neverjetno lep. Prvič mi je nekdo jasno povedal, da moram početi in lahko počnem, kar si želim,« se spominja. Kot pomočnik se je preizkušal pri snemanjih različnih filmov, njegovi starši, ki so izhajali iz delavskega razreda in so bili do umetnosti zadržani, pa so se le držali za glavo. Tudi njemu samemu se je na trenutke zazdelo, da morda nikoli ne bo uspel ustvariti lastnih filmov, dokler se tega ni lotil s svojim osnovnošolskim prijateljem, njuni prvi filmi pa so bili na festivalih kar dobro sprejeti. Z njegovim uspehom so se skrbi staršev, ki jih Catak popolnoma razume, spremenile v ponos. »Večina filmskih ustvarjalcev – tudi jaz sam – se poskuša nekako spopasti z zapletenostjo življenja. Snemanje filmov je samoterapija. Resničen svet je bolj zapleten kot dobro in zlo. Ponuja pa dobro izhodišče za snemanje filmov,« pravi Catak.
Uspešen režiser druge generacije priseljencev
Ko se je pred tedni med nominirance za najboljši tuji film uvrstil tudi njegov Salon za učitelje, se je režiser Ilker Catak zavedel, da se nikoli ni nadejal takšnega uspeha. Hotel je posneti zgolj družbenokritični film o položaju učiteljev. Čeprav minulo nedeljo njegov celovečerec ni postal najboljši tuji film, je že sama uvrstitev med nominirance nov kamenček v Catakovi zgodbi o uspehu. Danes 40-letni Catak je eden od odraslih otrok turških imigrantov v Nemčiji, ki so kot številni drugi gastarbajterji pomagali zgraditi njen povojni gospodarski čudež.