Nikdar nisem razumela ljudi, ki so razglašali, da jih arheološka najdišča dolgočasijo, da jim ruševine ne morejo ničesar povedati. Le kako ne?! Ruševine o preteklih časih vendar govorijo najglasneje! (Nekoliko tudi zato, ker ljudem iz tistih obdobij praviloma ne moremo več prisluhniti.) Kogar ruševine dolgočasijo, pač ne zna poslušati. Vseeno sem si med nedavnim obiskom Ercolana, mesteca ob vznožju Vesuva, morala priznati, da je za moj želodec to vendarle preveč: prav nič vznemirljivega ni v sprehajanju po bivališčih ljudi, ki so tam doživljali smrtno grozo, ali motrenju posmrtnih ostankov onih, ki jih je zalil val lave med čakanjem na ladjo za evakuacijo. V ruševinah namreč ne iščem zloveščih življenjskih zgodb in sledi tragedij; najpomembnejše spoznanje, ki nam ga lahko dajo ostanki preteklih civilizacij, je, kako nepomembni in neznatni smo v minevanju časa. Kako kratko je človeško življenje. Kako hitro tudi bližnja okolica pozabi, kaj je bilo v stavbi, ki se je nekoč vzpenjala v nebo visoko v svoji neskončni prevzetnosti. In kako hitro se narava spet polasti tistega, kar ji je človek iztrgal in zasedel.
Agata Tomažic, kolumnistka
V Ljubljani je mest, kjer se lahko nadejate vseh zgoraj popisanih uvidov, nemalo. Eden najbolj slikovitih zapuščenih krajev je bil do nedavnega bazen na Vevčah. Zel...