‘Najrajši imam Lučko Regrat od Gregorja Strniše. Je poetična zgodba in mislim, da so mi ilustracije kar uspele,« nam je v krajšem telefonskem pogovoru dan po podelitvi Jakopičeve nagrade za življenjsko delo dejala Ančka Gošnik Godec, ki bo 5. junija dopolnila 97 let. Sicer ne delaš zaradi nagrad, je pa lepo, da te opazijo, je še povedala ustvarjalka, ki je na svoj seznam domačih in tujih nagrad ter priznanj zdaj nanizala še eno. Pri čemer seznam ženskih umetnic, ki so prejele Jakopičevo nagrado od njene ustanovitve leta 1969, ni dolg, saj je bilo po podatkih na spletni strani Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov do letos med prejemniki le šest umetnic, in Ančka Gošnik Godec je tako šele sedma. Kar pa niti ni vse: ustvarjalka iz prve generacije slikark, ki so se izšolale na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti, današnji ALUO, in so svoj celotni opus posvetile ilustraciji, v tej pa postavile visoke standarde, je namreč tudi prva ilustratorka, ki je prejela Jakopičevo nagrado, našo najprestižnejšo nagrado za likovno in vizualno umetnost. Zato ima strokovno priznanje avtorici tudi širši kulturno-družbeni pomen, saj sta, kot je zapisala žirija, s podelitvijo nagrade, poimenovane po slikarju, ilustratorki »potrjeni veljava in enakopravnost umetniškega prispevka ilustracije k vodilnim tokovom umetnosti v drugi polovici 20. in 21. stoletja«. Tako se glavna vrata likovnega sveta za ilustracijo, ki je bila pogosto v senci slikarstva, lahko še širše odprejo.
Ilustrirala je okoli 130 knjig
Opus ilustratorke Ančke Gošnik Godec je izjemen. Ilustracije je ustvarjala celo še pred nekaj leti, pri svoji častitljivi starosti pa še vedno riše vinjete. Je odlična risarka, ena najboljših, pravi dolgoletna urednica otroškega leposlovja v Mladinski knjigi Irena Matko Lukan. »Njena dela izpričujejo izjemen talent in mojstrstvo. Njene podobe so polne lepote, miline in tudi humorja. V njih se prepleta zvestoba naravi, figuram in fantazijske podobe, vse skupaj je osupljiva celota. S svojimi likovnimi upodobitvami je zaznamovala sleherno otroštvo in mladost na Slovenskem,« poudarja Matko-Lukanova, ki je skupaj z urednikom Andrejem Ilcem in likovnim urednikom Pavletom Učakarjem ter Ančko Gošnik Godec uredila tudi Zlato ptico, antologijo zgodb in pesmi z ilustratorkinimi podobami. Izšla je leta 2011 pri Mladinski knjigi, izbor pa ni bil lahek, saj je Ančka Gošnik Godec ilustrirala okoli 130 knjig za otroke in mladino.
Urednica in ilustratorka sta tako ure in ure presedeli ter pregledovali avtoričino delo. Ko se je Irena Matko Lukan ponovno sprehodila skozi likovne podobe, ki so znane generacijam in generacijam otrok, ni bilo prvič, da se je zavedela, kako ilustracije iz otroštva zlezejo globoko pod kožo in ostanejo s teboj vse življenje. Oblikovali so razkošno antologijo, iz katere sevajo barvite podobe Ančke Gošnik Godec, čeprav so v njej tudi črno-bele risbe. Tej so ilustratorki zelo ljube, v njih pa se še podčrtano vidi mojstrstvo risarke. Rada je risala naravo, rastline, otroške portrete z milimi pogledi, strojev pa nikoli, a jih je bilo treba, nam je povedala v pogovoru. Če je morala narisati denimo žerjav ali bager, je za to potrebovala knjige, da je imel »prave vijake«, je še dodala ustvarjalka, ki se je v svojih likovnih svetovih sprehajala med resničnim in fantazijskim svetom. Veliko in najraje pa je ustvarjala ponoči, saj je takrat »najlepša tišina«.
Od litografinje do ilustratorke
Preden se je vpisala na likovno akademijo, se je po vojni zaposlila v litografski risalnici v Tiskarni Ljudska pravica, bila je prva litografska risarka v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1948 je naredila sprejemni izpit za likovno akademijo, kjer se je kmalu lotila ilustriranja. V prvih letih svojega ustvarjanja je objavljala v revijah Ciciban, Pionir in Pionirski list. Njene prve knjižne objave ilustracij so bile v petdesetih letih v taborniških knjigah, sledile pa so izdaje slikanic in ilustriranih knjig, med njimi znamenita Muca Copatarica, Za lahko noč (Ela Peroci), Lukec in njegov škorec (France Bevk) ter številne upodobitve ljudskih pripovedi, kot so zbirke Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Babica pripoveduje, Zlata skledica, Lonček, kuhaj in še mnoge mnoge druge, pri čemer so marsikatere slikanice tudi večkrat ponatisnjene. Ilustrirala je tudi otroške križanke in uganke, pri tem je sodelovala z možem Rupkom, ki je bil avtor otroške enigmatike. Izvirne so tudi njene upodobitve sodobnih pravljic in poezije, za Televizijo Slovenijo pa je ustvarjala animirane slikanice.
Ančka Gošnik Godec, ki slovi tudi po izrazitem občutku za slovensko pokrajino in materialno dediščino, pri čemer imajo njene ilustracije z upodobljenimi predmeti, načini življenja in hišami, marsikdaj tudi etnološko vrednost, je ilustrirala veliko ljudskih pripovedi. »Čisto po naključju je tako naneslo. Menda me je kar Kristina (Brenk, urednica, op. a.) določila zanje, potem se je okoli tega napletla neka fama, da ljudske delam najbolje. No, saj so mi res kar ležale, najbrž mi je pri tem malo pomagal tudi Bohinj,« je ilustratorkine besede navedla Anja Štefan v uvodu v antologijo Zlata ptica. Prepričanje Brenkove, da Gošnik-Godčevi ljudske pripovedi ležijo, pa razložijo naslednje besede pionirke otroške in mladinske književnosti pri nas. Nekoč naj bi namreč dejala, da ima ilustratorka »v svojih genih nekaj, kar se popolnoma zloži s pripovednim izročilom«. Pravljice so si pripovedovali v Bohinju, kjer je Ančka Gošnik Godec v otroštvu počitnikovala pri starih starših in tetah, tam je spoznavala starodavna pravljična bitja, opazovala naravo in življenje. Kasneje je tam mnoga leta taborila z možem in hčerko, nato pa so si v Ukancu zgradili majhno hišo.
Metodo dela Ančke Gošnik Godec dobro ponazarja zgodba o tem, kako je ustvarjala slikanico Zelišča male čarovnice pisateljice Polonce Kovač. Ciklus ilustracij je nastajal pet let, v njih pa je prava mala enciklopedija zdravilnih in strupenih rastlin ter raznih zeliščarskih pripomočkov. V svojih podobah je botanično natančna, skoraj dokumentarna. Vsako rastlino je skrbno opazovala, včasih celo s povečevalnim steklom. Posvetila se je vsaki podrobnosti. »Nabrala je makove popke in jih vse ure, ko so se spreminjali v cvetove, od ranega jutra do naslednjega dne risala,« pravi Irena Matko Lukan.
Fenomen Muca Copatarica
Najslavnejša med slikanicami Ančke Godec Gošnik je Muca Copatarica, ki jo je napisala Ela Peroci. Prvič je izšla leta 1957 in doživela že več kot 25 ponatisov, kar je skoraj 200.000 izvodov. Po slikanici so nastali radijska igra, lutkovne predstave, lončki, zvezki, mape, igrače … V režiji Roka Predina pa nastaja tudi kratki animirani film Muca Copatarica.
V eni od svojih mnogih skicirk ima Ančka Gošnik Godec tudi nove podobe Muce Copatarice, saj je pred leti razmišljala, da bi jo še enkrat upodobila. A je ni, ker je ves čas ustvarjala druge knjige. Tako ta mila muca z nami živi že več desetletij, tako kot še mnoge druge brezčasne podobe Ančke Gošnik Godec.
