Sedaj je v Iran odšla še nagrada Združenih narodov za manjšinske umetnike, ki jo je v odsotnosti prejel tamkajšnji disident Mehdi Rajabian. Trikrat priprti iranski glasbenik, ki so ga oblasti vedno znova zaprle zaradi njegovih do režima kritičnih pesmi, ne sme zapustiti države. Štiriintridesetletni skladatelj in glasbenik se z glasbo ukvarja že polovico svojega življenja, vse od leta 2007, ko je ustanovil tudi produkcijsko hišo za neodvisne iranske glasbenike, tudi takšne, ki se zaradi svojih skladb ne smejo vrniti v svojo domovino. Prvič je zaradi svojega dela v zaporu pristal pred desetimi leti, nato pa spet leta 2015, potem ko je končal svoj album Zgodovina Irana, v katerem so se znašla do režima kritična besedila. Kljub temu ni nehal ustvarjati do oblasti kritičnih besedil. Vnovič na prostosti je izdal album Puč bogov, s katerim je prekršil prepoved tamkajšnjih oblasti, da v skladbah pojejo tudi ženske – povrhu celo dve ameriški pevki. Iranske oblasti so mu prepovedale zapustiti državo, niso pa ga vnovič zaprle. Ne sme več pisati novih skladb, toda Rajabian se na prepoved ne ozira. Deležen je pogostih groženj, a v zaporu za zdaj ni več pristal, čeprav obstaja resna nevarnost, da ga kadar koli aretirajo.
Nagrajeni protirežimski skladatelj
Letos so vse najpomembnejše nagrade za zagovornike človekovih pravic šle v Iran. Z Nobelovo nagrado je bila nagrajena tamkajšnja borka za pravice žensk Narges Mohamadi, nagrado Saharova evropskega parlamenta pa so namenili pokojni Mahsi Amini in ženskemu protestniškemu gibanju, ki je po njeni smrti preplavilo ulice iranskih mest ter pozneje skupaj z moškimi poleg ženskih pravic zahtevalo tudi obsežne politične spremembe.
Mehdi Rajabian ne sme več pisati novih skladb, toda skladatelj se na prepoved ne ozira.
