(Nedeljsko kosilo) Žabji kraki kot gosposka jed

Kot je mogoče prebrati v zgodovinskih zapisih, naj bi se z žabjimi bedrci mastili na južnem Kitajskem že v prvem stoletju našega štetja, kot cenjena specialiteta so veljali tudi med Azteki. V obsežni gastronomski literaturi, ki so jo zapustili Rimljani, pa na evropskih tleh niso omenjeni vse do 12. stoletja, ko so se pojavili v zapisih katoliške cerkve v Franciji. Kot pravi zgodba, je cerkvena oblast v tistem času zapovedala, da so francoski redovniki malce preveč nagnili k hedonizmu v smislu prehranjevanja in so zategadelj začeli pridobivati težo, zato so jim nadrejeni zapovedali, da določeno število dni v letu, in to ne samo v času posta, ne smejo jesti mesa. Ker so bili iznajdljive narave, so namesto mesa poleg rib začeli jesti še žabe, ki so bile uvrščene za seznam dovoljenih nemesnih sestavin. Temu zgledu naj bi sledili tudi pobožni francoski kmetje – tako se je rodila francoska nacionalna poslastica. Znamenit francoski pisatelj Alexandre Dumas je denimo v svojem delu iz leta 1873 Grand Dictionnaire de Cuisine, ki bi ga lahko prevedli kot nekakšen veliki kuhinjski slovar, zapisal, da si je neki kmet z imenom Simon prislužil izjemno bogastvo z žabami, ki so mu jih pošiljali iz njegove regije, te pa je pital in nato prodajal v najboljše restavracije v Parizu, kjer je bilo to živilo zelo v modi. Žabje krake danes še vedno uživajo po vsej Franciji, kot predjed ali celo glavna jed so še posebej priljubljeni v vzhodnem delu države, natančneje v departmaju Vosges. So pa del nacionalnih kuhinj tudi v Belgiji in Luksemburgu, Vietnamu, Kambodži, na Tajskem in v Indoneziji, severni Italiji, na Portugalskem, v Španiji, Albaniji, Romuniji, Bolgariji, Grčiji, Južni Ameriki in seveda tudi v Sloveniji. Zanimivo je tudi, da so ostanke kosti kuhanih žab pred nekaj leti našli na starodavnem najdišču v Wiltshiru v Angliji nedaleč od Stonehenga, datirali pa naj bi v obdobje pred skoraj 10.000 leti, torej v čas, ko jih še niso začeli jesti Francozi, ki jih Britanci ljubkovalno imenujejo žabarji. Niso pa samo Francozi tisti, ki slavijo žabe in jedi iz njihovih kračic. Tudi v Sloveniji so bile in so še na jedilnikih nekaj restavracij. V vasici Dokležovje pri Beltincih še danes organizirajo znamenito Žabjo noč, na kateri so glavna posebnost prireditve žabji kraki, saj se je menda od nekdaj za vaščane reklo »Dokležanci imajo žabe na lanci«. V ljubljanski gostilni Žabar, ki nekako velja za najbolj poznano žabjo gostilno pri nas, na krožnike skačejo že vse od sredine 19. stoletja, ko je bil takrat ta del Viča še del Barja, kjer so jih lovili. Danes, ko so zaščitena živalska vrsta, pa tako kot tudi v drugih gostilnah prihajajo v lonce iz tujine. Na ljubljanski tržnici so jih prodajali še v sredini 60. let, recept za pripravo jedi iz žabjih nogic pa je omenjal tudi Valentin Vodnik v prvi slovenski kuharski knjigi Kuharske bukve, ki jo je spisal leta 1799. Pri žabjih krakih je zanimivo tudi to, da niso nikoli veljali za jed, ki se je jedla na podeželju, ampak se je z njimi krepčala večinoma gospoda. Danes so v zamrznjeni obliki na voljo v vseh bolje založenih trgovinah z živili.