V okviru filmskega festivala EDO, ki ga organizira Prostorož, so v ustvarjalnem laboratoriju Krater predvajali tudi dokumentarni film Natura urbana. Ta prikazuje, kako so se po drugi svetovni vojni pokrajine v Berlinu radikalno spreminjale v nenavadne biotope, ki jih sredi tako velikega mesta ne bi pričakovali. V teh prostorih je prišlo do sobivanja ljudi in najrazličnejših rastlinskih in živalskih vrst, tudi tujerodnih, o katerih večkrat slišimo, da jih je treba uničiti. Vznikle so razne iniciative in tako je to postal tudi politični prostor. Potem ko je padel berlinski zid, so se med zapuščenimi stavbami in nekdanjim pasom smrti pojavili novi prazni prostori, ki jih je prav tako napolnilo sobivanje med ljudmi, živalmi in rastlinami.
Vsaj 110 rastlinskih vrst v Kraterju
Tem prostorom je na las podoben ustvarjalni laboratorij Krater, v katerem so za zdaj našteli 110 rastlinskih vrst in 18 vrst ptic, a štetje še zdaleč ni pri koncu. Prostor soustvarja tudi Gaja Mežnarić Osole, ki jo zanimata predvsem ekologija in oblikovanje ter povezava med njima. Razložila je, da so ti ekosistemi, v katerih so se pomešale lokalne in tujerodne vrste, novi. Kot pravi, so zanimivi za raziskovalce botanike in druge naravoslovce, a ker so ti prostori neregulirani, lahko v njih delujejo samoorganizirani kolektivi.
Pravi, da je kulturno-biodiverzitetni aspekt ključen za razumevanje, zakaj je treba ohranjati te prostore in jih puščati v nedokončani fazi. »Zdi se mi, da je človek nagnjen k temu, da je treba projekt končati. Tukaj pa gre za odprt proces nastajanja naravnega in kulturnega,« je povedala Gaja Mežnarić Osole in razložila, da gre za eksperiment sobivanja, ki se razlikuje od varstvene biologije. Ta noče, da bi bil človek vključen v ekosistem z namenom, da bi se ohranila druga živa bitja, medtem ko »nam urbana površina ponuja iskanje recipročnosti med človekom in ostalimi bitji, kjer človek ni v vlogi tistega, ki uničuje, ampak želi podpirati življenje«.
Burek z japonskim dresnikom
V berlinskih ekosistemih, ki so bili prikazani v filmu, in v Kraterju so tujerodno vrste dobrodošle, pa tudi koristne. Po projekciji filma so organizatorji na primer obiskovalcem ponudili burek z japonskim dresnikom, iz katerega so sicer že izdelovali papir, beležke in papirnate vrečke. V javnem diskurzu v povezavi z japonskim dresnikom večinoma lahko slišimo precej manj prijazne besede. »Diskurz do invazivnih rastlin je blazno ksenofobno in vojno orientiran z besednjakom ter načinom dikcije in ukrepov. Slišimo, da je treba izkoreniniti, uničiti, se boriti proti… V tem smislu nam ne omogoča, da bi pristopili z bolj eksperimentalnim raziskovanjem. Da spoznamo, kaj te rastline v okolju počnejo in zakaj je prišlo do tega,« je dejala in opozorila, da so invazivne rastline pred več stoletji k nam prišle kot posledica kolonizacije, ko so kolonizatorji v Evropo vračali z raznimi trofejami, tudi tujerodnimi rastlinskimi vrstami: »Gre za zelo političen proces, ki se je dogajal pri delanju s temi rastlinami.«
Razložila je tudi, da ljudje invazivnih rastlin po navadi ne vidijo skozi perspektivo ekosistemskih funkcij, ki jih opravljajo. »Če imamo zraven ceste, na kateri se vozi veliko avtomobilov, neko invazivno rastlino, ki proizvaja ogromno biomase, je njena funkcija, da regulira določene procese v okolju,« je dejala in dodala, da je vloga ljudi prepoznavanje vlog v ekosistemih in temu primerno delanje z rastlinskimi in živalskim vrstami.