Kljub prepovedi oblasti in kljub prisotnosti policistov se je v sredo na pokopališču kurdskega mesta Saghez na zahodu Irana, kjer je pokopana Mahsa Amini, zbralo več tisoč žalujočih in protestnikov, da bi v skladu s tradicijo zaznamovali konec 40-dnevnega žalovanja. Kot kažejo videoposnetki na internetu, so skandirali gesla proti režimu. Policija je streljala v množico, a ni podatkov o ubitih in ranjenih. Več deset naj bi jih bilo aretiranih.
Dvaindvajsetletna Mahsa Amini je umrla 16. septembra, tri dni po aretaciji v Teheranu, ki ga je obiskala pred začetkom študija. Priprla jo je moralna policija, ker naj ne bi povsem po pravilih nosila rute, s katero si mora ženska v Iranu pokrivati lase in vrat. Kot kaže, je umrla zaradi poškodb glave, ki so ji jih prizadeli v priporu, ko so jo pretepali.
Demonstrirajo vsi sloji
Smrt mlade Kurdinje je v nekaj dneh sprožila množične proteste po vsem Iranu, ki se še vedno nadaljujejo. Demonstrirajo vsi sloji, najbolj so aktivne študentke in dijakinje, največkrat brez rut.
Protesti so že od začetka vse bolj usmerjeni proti sami islamski republiki in privilegijem vladajočih ob tem, ko je življenjski standard množic vse nižji. Vsekakor zahodne sankcije škodijo iranskemu gospodarstvu, med drugim onemogočajo izvoz nafte, ki je za Iran glavni vir zaslužka. A gospodarstvu gre slabo tudi zaradi korupcije in ker črpanje nafte, bančništvo, transport, gradbeništvo in telekomunikacije obvladujejo poveljniki iz vrst varuhov revolucije, ki je elitni del iranske vojske. Menda je tretjina iranskega gospodarstva zasebna last teh visokih oficirjev. Tako za nekatere sociologe Iran ni toliko teokratična država pod nadzorom šiitske duhovščine, kot je militaristična država pod nadzorom varuhov revolucije, ki so aktivni tudi v Libanonu, Siriji, Jemnu in Iraku. Prav varuhi revolucije pa zdaj skupaj s policijo in drugimi deli vojske poskušajo zatreti proteste.
Upor usmerjen v rušenje režima
A zlasti so brez moči, ko se v 15-milijonskem Teheranu vsak večer ob 21. uri s streh, balkonov in oken slišijo vzkliki: »Smrt diktatorju!« Pri tem mislijo na vrhovnega vodjo Alija Hameneja, ki ima povsod zadnjo besedo in vlada po božji milosti.
Gre za tretji val protestov. Prvi je bil leta 2009 zaradi goljufij pri izvolitvi Mahmuda Ahmedinedžada za predsednika Irana, drugi pa v letih 2017–2019 zaradi podražitev hrane. Oba množična upora so oblasti v krvi zatrle. Zdaj naj bi imela vstaja še veliko več podpore, usmerjena pa je proti samemu islamističnemu režimu, torej v njegovo rušenje. Tudi če bi oblastem zdaj uspelo zatreti proteste, bi jeza velike večine Irancev ostala.
Ni pa prvič, da so ženske tako pomembne v prevratniškem gibanju. Oktobra 1789 so lačne izvedle pohod na Versailles in kralj je postal jetnik pariških množic. Leta 1917 pa so, prav tako lačne, v februarski revoluciji zrušile režim ruskega carja. Ženske v Iranu so zdaj tudi pokazale, da zahodni stereotip o islamskih ženskah kot pasivnih žrtvah ne drži. Problem sedanjega uporniškega gibanja pa je, da nima nekega vodstva in organizacije, ki bi vodila proteste.
Neenoten režim
Sam iranski režim je neenoten glede vprašanja, ali nastopiti z neusmiljeno represijo (ki pa bi lahko izzvala še večji odpor) ali ne. Mnogi pripadniki režima pa se bojijo, da se zdaj ponavlja prevrat iz leta 1979, ko se je sicer vzpostavila islamska republika.
Režim ves čas trdi, da za protesti stojijo tuje sile. Še vedno pa si želi odpravo zahodnih sankcij, torej obnovitev sporazuma iz leta 2015 o iranskem jedrskem programu. A ZDA tudi zaradi represije nad protestniki nočejo obnoviti sporazuma iz leta 2015 in so z zahodnimi državami uvedle celo nove sankcije proti Islamski republiki. V torek je njen predsednik Ebrahim Raisi izjavil, da so ZDA na potezi in da zavlačujejo z obnovitvijo sporazuma iz leta 2015.
