»Naš vsakdan napajata in poganjata okoljska in človeška katastrofa v Kongu,« zapiše dr. Siddharth Kara v svoji novi knjigi Rdeče kot kobalt: Kako kri Konga napaja naša življenja (Cobald Red: How the Blood of the Congo Powers our Lives). Kara že več kot dve desetletji raziskuje sodobno suženjstvo, otroško delo in trgovino z ljudmi. Pravi, da ima Kongo več zalog kobalta kot preostali del planeta skupaj in da je »čista« dobavna veriga le naivno upanje. Večina rudarjev za nekaj dolarjev na dan opravlja izjemno nevarno in smrtonosno delo.
Kobalt se uporablja pri izdelavi skoraj vseh litij-ionskih akumulatorskih baterij, ki jih danes uporabljajo različni proizvajalci po svetu. In čeprav se zdi, da kupci zunaj Konga ločujejo med kobaltom, ki ga pridobivajo visokotehnološka industrijska rudarska podjetja in kobaltom, ki ga kopljejo freelance rudarji, sta obe veji dobave in pridobivanja nerazdružljivo povezani.
V Demokratični republiki Kongo kobalt kopljejo na jugu države, v provincah Lualaba in Haut-Katanga. Večina kobalta pa se nahaja v tamkajšnjih rudnikih bakra. Južni del DRK je tudi politično stabilnejši od vzhodnega dela in je pri rudarjenju bakra in kobalta na splošno sorazmerno manj pomislekov glede konfliktnih virov v primerjavi z rudninami 3TG, ki se pridobivajo v vzhodnem delu DRK. Rudarska industrija je opustošila pokrajino, posekanih je bilo na milijone dreves, zrak v okolici rudnikov je zamegljen zaradi prahu in peska, voda pa je onesnažena s strupenimi vodami, ki se stekajo v podtalnico. Kobalt je strupen. Nihče se ga ne bi smel dotikati ali ga vohati. V Demokratični republiki Kongo pa se ga vsak dan dotika in ga voha več sto tisoč ljudi. Moški, otroci in matere z novorojenčki.
Politično ekonomska situacija v Kongu danes za ogromno prebivalstva ne dovoljuje preživetja, ne da bi v nevarnih razmerah garali za dolar ali dva na dan. Ni druge možnosti. Rudniki kobalta so prevzeli vse. Da bi naredili prostor za velike rudarske koncesionarje, so večino vasi porušili, domačine pa razselili. Ljudje so ostali brez bivalnega prostora, brez dohodka, brez možnosti za preživetje. K temu lahko dodamo še vojaško nasilje, ki pogosto pritiska na ljudi, naj kopljejo. Vsak dan se več sto tisoč ljudi odloča med tem ali bodo svoje otroke poslali v šolo ali pa bodo jedli. Da se to dogaja v 21. stoletju pomeni, da smo kolektivna priča sodobnemu suženjstvu.
Kara je v knjigi zapisal: »Govoril sem s številnimi družinami v katerih so otroci, možje in ženske utrpeli grozljive poškodbe. Pri kopanju v teh večjih jamah se pogosto zrušijo stene v jamah. Predstavljajte si goro gramoza in kamenja, ki se kot plaz zgrudi na ljudi in jim zdrobi noge, roke in hrbtenice. Srečal sem ljudi, ki so jim amputirali noge, na mestih, kjer so bile prej noge, pa so imeli kovinske palice. Najhuje od vsega pa je, kar se zgodi pri kopanju predorov. Verjetno je od 10.000 do 15.000 predorov, ki jih ročno kopljejo obrtni rudarji. Nobeden od njih nima podpor, prezračevalnih jaškov, skalnih zasunov in podobnega. In ti predori se ves čas rušijo in pokopavajo vse, ki so tam spodaj, vključno z otroki. To je smrt, ki si jo je skoraj nemogoče predstavljati. Srečal sem matere, ki so se od žalosti teple po prsih in govorile o svojih otrocih, ki jih je zrušitev predora žive pokopala. In te zgodbe nikoli ne pridejo iz Konga. Ljudje preprosto ne vedo, kaj se tam dogaja.«
Preusmeritev delovne sile iz kmetijstva v rudarstvo pa je bila v veliki meri povezana s totalitarno, enostrankarsko vlado Mobutuja Sese Seka (katerega vzpon so v tistem času močno podpirale ZDA, Belgija in Francija), ki je v času svojega delovanja destabilizirala domačo ekonomijo, delavce pa nasilno preusmerila v rudarstvo. Po poročanju BBC-ja je Sekajeva vlada takrat tudi izgubila več kot 20% prihodkov iz rudarstva – od leta 2014 je izginilo več kot 750 milijonov ameriških dolarjev. Pred tem je bila Kongo ena izmed najbolj rodovitnih držav v regiji in je imela eno izmed najbolj ugodnih podnebij za pridelavo hrane.
Kraljuje Kitajska
Danes v Kongu z večino rudniki upravljata kitajski podjetji CMOC in Commus, njuno delovanje pa vodi Xi Jinpingov slogan »Made in China 2025«, slogan, s katerim želi Kitajsko preoblikovati v proizvodno silo na več kot desetih področjih. To seveda vključuje tudi proizvodnjo baterij za električna vozila. Ta trenutek je cilj Kitajske nadzorovanje globalne dobavne verige – od pridobivanja kovin do proizvodnje samih baterij.
Lani je bilo 15 od 19 največjih industrijskih rudnikov v Kongu v lasti ali financiranih s strani kitajskih podjetij. Kitajska se je v zameno za pravico do izkoriščanja kongovskega rudnega bogastva zavezala, da bo porabila več milijard za infrastrukturo, vključno s šolami in cestami po vsej državi. Uresničili tega seveda niso. Kongovska vlada s finančno pomočjo ZDA zdaj izvaja obsežen pregled kitajskih rudarskih pogodb, kar je del obsežnih prizadevanj za boj proti korupciji.
Kitajski rudniki kobalta pa so še do danes povezani z različnimi izkoriščevalskimi praksami, ki imajo izjemno škodljive posledice za rudarje, okolje in lokalne skupnosti. Etični pomisleki pa seveda zahtevajo nujno pozornost in vsaj minimalen nadzor vpletenih kitajskih podjetij in drugih mednarodnih zainteresiranih podjetij, ki kobalt tudi kupujejo. Za ublažitev negativnih posledic pridobivanja kobalta v Kongu je nujno vzpostaviti in uveljaviti stroge delovne in okoljske predpise, spodbujati odgovorne rudarske prakse ter zagotoviti pravično porazdelitev gospodarskih koristi.
Aprilski dogovori
Kongovsko državno rudarsko podjetje in kitajski CMOC sta dosegla dogovor o licenčninah, kar bo omogočilo nadaljevanje izvoza mineralov iz drugega največjega rudnika kobalta na svetu, je aprila letos sporočil kongovski finančni minister. Kongovske oblasti sicer niso želele podrobno komentirati podrobnosti sporazuma. Svetovalec predsednika Demokratične republike Kongo Felixa Tshisekedija, ki je želel ostati anonimen, ker ni bil uradno pooblaščen za govorjenje o tej temi, a je za Reuters povedal, da naj bi pogajanja državi prinesla »približno 2 do 3 milijarde dolarjev«.
Pa je sploh možno preoblikovati industrijo rudarjenja kobalta v industrijo, ki spoštuje človekove pravice in varuje okolje?
Vlada Demokratične republike Kongo je pred štirimi leti napovedala program za formalizacijo obrtnega rudarjenja, ki pa je zaenkrat še vedno v konceptualni fazi. Anais Tobalagba, raziskovalka pri RAID-u (Neprofitna organizacija, ki se ukvarja s človekovimi pravicami) pravi, da upa, da bo napoved Združenih držav o pomoči pri naložbah v regiji spodbudila lokalno vlado k napredku in razvoju lastne infrastrukture ter lastne proizvodnje. Dodala je še, da jo skrbi, da je sedanje stanje nevzdržno. »O tem energetskem prehodu, inovaciji razmišljamo kot o nečem, kar bo rešilo okoljske probleme, s katerimi se sooča svet. V resnici pa se problem samo prenaša z enega dela sveta na drugega.«