Štiridesetletni Oliver Tič iz Slovenskih Konjic je pred šestimi leti pustil službo in se odpravil na prvo pustolovščino. V štirih letih je prehodil dobrih 25 tisoč kilometrov pot od Argentine do Aljaske, torej od najnižje točke Južne Amerike do najsevernejše Severne Amerike. Vmes je v Peruju naletel na nebogljeno psičko, ki se mu je zasmilila v dno duše, saj je bila prepuščena ulici, zato je sklenil, da jo posvoji in vzame s seboj. Postala sta nerazdružljiva prijatelja, čeprav je vmes posegel koronavirus in je morala Carlitos kar leto dni ostati in počakati nanj v pasjem hotelu, kjer so zanjo zelo lepo skrbeli. Ko se je odpravil ponjo in jo končno pripeljal tudi domov, v Slovenske Konjice, je bila Carlitos deležna celo več pozornosti kot on. »Carlitos je še danes glavna zvezda, kjerkoli se pojaviva. Dovoljeno ji je več kot drugim njenim pasjim prijateljem,« nam je priznal Tič, ki je že dva meseca po vrnitvi iz prve poti občutil popotniški nemir in si zadal nov načrt za pot okoli sveta. Pot prijateljstva okoli sveta, kot jo je poimenoval in jo februarja letos predstavil tudi na sejmu Alpe Adria v Ljubljani. Za dan D pa določil 5. april.
Razmeram se bo sproti prilagajal
Njegova pot se je začela danes zjutraj, iz domačih Slovenskih Konjic pa bo do večera pa je že pripešačil do Žalca in se udeležil otvoritve pivske fontane. V Žalcu bosta s psičko Carlitos tudi prespala in se podala do Slovenj Gradca in naprej v Radlje ob Dravi. »Še kakšne štiri dni bova zatem potrebovala do Moravskih Toplic, konec aprila pa bova že v Biogradu, kjer se bo takrat odvijal slovenski vikend, na katerem se vedno zbere tudi veliko Konjičanov in drugih prijateljev,« nam pove Tič, ki se bo v nadaljevanju podal vse do Azije, Avstralije in Afrike. Okoli 30 tisoč kilometrov namerava prepešačiti v dobrih štirih letih. Seveda ga pobaramo, če se na to drugo pot odpravlja zrelejši, pa nam smeje odgovori: »Ja, res sem malo zrelejši, ker sem tudi malo starejši. Imam pa tudi veliko izkušenj iz prejšnje poti. Čeprav marsikaj, kar sem si zadal, nisem uspel postoriti do odhoda. Tudi španskega jezika, denimo, se nisem naučil. Sem pa odločen, da bom tokrat več v stiku z ljudmi, posvetil se jim bom več časa in posnel tudi kakšne interakcije, za kar vse mi je na prvi poti zmanjkalo časa, ker sem preveč hitel.« Kot še pravi Konjičan, bo na dan prepešačil okoli 30 kilometrov, ni pa nujno, da bo hodil čisto vsak dan. »Morda se bom kje zadržal dan ali dva več, če bom dobil kakšno primerno delo in bo priložnost, da zaslužim denar za nadaljevanje poti, morda tudi več. Saj veste, da denar hitro kopni, sploh, če se zgodi vmes kaj nepredvidljivega. Pa upam, da se ne bo,« je optimističen Tič, ki ga pobaramo tudi, kako sta si s Carlitos nabirala kondicijo v zadnjih mesecih. »Ni bilo kakšnih hudih priprav. Sem sem bil tako ali tako veliko na nogah, ker sem si služil denar z delom za šankom. Ko bom enkrat prišel v svoj tempo, bo vse vredu. Carlitos pa tako ali tako ne hodi ves čas. Enkrat več, drugič manj, sicer pa se vozi v vozičku. Ta je nov, a iste blagovne znamke in tudi isti model kot prejšnji. Le še bolj je ojačan,« nam še zaupa Oliver Tič, ki ga je pri njegovem načrtu podprlo veliko prijateljev, pa tudi sponzorjev. Brez tega pri takem projektu pač ne gre. A povsem brez skrbi vendarle ni. »Priznam, da me malo skrbi Avstralija, predvsem zaradi pajkov in kač, na katere bi lahko naletela tudi Carlitos, ker pač rada vse »prešnofa«. A se ne obremenjujem v naprej, sproti se bom prilagajal in reševal težave, upošteval pa bom tudi nasvete drugih popotnikov, s katerimi sem v stalnem stiku,« še pravi Tič, ki je s seboj vzel le najnujnejše, da njegova prtljaga ne bi bila pretežka in bo tudi voziček zdržal novo, dolgo pot, za katero upamo, da bo za oba polna novih in prijetnih dogodivščin.
