Četrtega aprila 1949 so v ameriški prestolnici zunanji ministri 12 držav podpisali severnoatlantsko pogodbo, znano tudi kot washingtonska pogodba. Bila je precej kratka, vsega 14 členov, a z njo se je rodilo vojaško zavezništvo, ki ga njegove članice rade opišejo kot najmočnejše v zgodovini. Natanko 75 let kasneje so se zunanji ministri držav podpisnic zbrali znova, le da jih je zdaj že 32. Včeraj so se dobili na sedežu Nata v Bruslju in bilo je slovesno. Vojaški orkestri so igrali instrumentalno skladbo Luksemburžana Andrea Reichlinga, ki je od leta 2018 uradna himna zavezništva, trinajsti generalni sekretar Nata v njegovi zgodovini, Jens Stoltenberg, je pomagal razrezati torto. Zunanji ministri držav, ki so vstopile v Nato po koncu hladne vojne, pa so dobili priložnost povedati nekaj besed pred občinstvom: radovednimi uradniki zavezništva, ki so s hodnikov in notranjih balkonov spremljali svečanost ob tri četrt stoletja obstoja njihovega delodajalca.
Napad na Havaje ni napad na vse
»Leta 1979 sem služil v norveški vojski. Če bi bila vojna, bi bili v prvih bojnih vrstah. Toda ni me bilo strah, ker sem vedel, da nismo sami. Za nami je stala mogočnost Nata,« je svojo izkušnjo v govoru opisoval Stoltenberg. Mislil je tudi na znameniti 5. člen washingtonske pogodbe, po katerem se oborožen napad na eno članico šteje za napad na vse. Vendar z nekaj izjemami, saj 6. člen pogodbe nadalje določa, da 5. člen velja za ozemlja držav članic v Evropi, Severni Ameriki, za vso Turčijo in za otoke v severnem Atlantiku severno od rakovega povratnika. V praksi to pomeni, da 5. člen denimo ne velja za morebiten oborožen napad na Havaje (ki so sicer del ZDA od leta 1959) in na vrsto čezmorskih ozemelj članic. Vsaj na papirju ne.
Zunanja ministrica Tanja Fajon je dobila besedo kot predstavnica ene od držav, ki so postale članice po koncu hladne vojne – vseh takšnih je 16, zadnji sta to lani in letos postali Finska in Švedska. O Natu je rekla, da »nam daje priložnost za nadgradnjo odličnosti slovenskih oboroženih sil« in da »nam zagotavlja dodatno osnovo za zagovarjanje človekovih pravic, zlasti pravic žensk«.
Vstal od možgansko mrtvih
Po koncu hladne vojne so nad Natom visela vprašanja o smiselnosti njegovega obstoja, vendar se je v teh 35 letih zgodilo sedem od njegovih skupno desetih širitev. Največja je bila leta 2004, ko je vstopilo sedem držav, tudi Slovenija. Zelo razburkano je bilo obdobje v času ameriške administracije predsednika Donalda Trumpa, ki je izražal vidno skepso do Nata, čigar gonilna sila so bile vselej ZDA. V luči takratnih polemik je francoski predsednik Emmanuel Macron leta 2019 v pogovoru za The Economist izgovoril znamenite besede, da je Nato možgansko mrtev.
Pet let kasneje je zelo živ zaradi ruske agresije na Ukrajino. To je bilo vidno tudi včeraj, ko je v istem času kot slovesnost ob 75-letnici obstoja zavezništva potekalo zasedanje sveta Nato Ukrajina. Sprememb v Natu je bilo v zadnjih dveh letih od začetka vojne v Ukrajini veliko, na čelu s pospeškom financiranja obrambnih zmogljivosti in oboroževalne industrije. Še ena je morda na vidiku. Vzhodne članice Nata, ki javno izražajo največ zaskrbljenosti nad nadaljnjimi namerami Rusije, pozivajo ostale, naj ponovno uvedejo obvezno služenje vojaškega roka. Po koncu hladne vojne so ga evropske države druga za drugo ukinjale, zdaj se trend nekoliko obrača. Trenutno ga imajo v desetih članicah.
Članice bodo torto sicer rezale še enkrat – 75. obletnico nastanka Nata bodo namreč svečano obeležili tudi med julijskim vrhom zavezništva v Washingtonu, ki se ga bodo udeležili voditelji 32 držav.
