Na 8. marec so praznovanje prestavili leta 1917, kot spomin na velik shod bork za ženske pravice v ruskem Sankt Peterburgu. Tako takrat kot prej in pozneje (ponekod še danes) je razvoj feminizma za konservativni moški svet pomenil zelo moteč faktor, zaradi česar so se ponekod razvila prava antifeministična gibanja. Ta so bila v industrijsko razvitih zahodnih državah posebej izrazita v obdobjih velikih gospodarskih kriz in posledično naraščajoče brezposelnosti. Antifeministi so vpili, da jim ženske, katerih mesto da je doma ob štedilniku in pri otrocih, v tovarnah odžirajo delovna mesta, zaradi česar da je veliko družin pahnjenih v revščino. Zavračali so tezo, da je lahko ženska na delovnem mestu enakovredna moškemu, zlasti pa so nasprotovali zaposlovanju žensk pri intelektualnem delu in delovanju žensk v politiki, češ da ženske po svoji »fiziološki in psihološki sestavi« enostavno niso za ta dela. Antifeminizem je poseben razmah doživel v tridesetih letih preteklega stoletja v obeh fašistično in nacistično obarvanih evropskih državah, kjer so ženske odpuščali iz služb iz enega samega razloga – ker so bile ženske.
Žena v sodobnem svetu
Vzroke, iz katerih je zraslo žensko gibanje, prikazuje nazorno na primerih iz življenja nizozemska pisateljica Jo van Ammers-Küller v svoji knjigi »Upornice«. (…)
Kdor zasleduje resnično življenje, mora priznati, da je žensko gibanje ustvaril spremenjeni gospodarski položaj v ženinem življenju in da so psihološke vzmeti povsem drugotnega pomena. Ko bi žensko gibanje koreninilo samo v psihološkem momentu, kakor to nekateri trdijo, ali pa celo »v kaprici, posnemati moške«, bi se kaj hitro razblinilo, saj bi mu manjkala vsa realna podlaga. Pomanjkanje realne podlage so hoteli ženskemu gibanju dokazati že prvi nasprotniki proti koncu 19. stoletja, češ, da današnja ženska emancipacija nikakor ni nov pojav, ki bi temeljil na spremenjenih razmerah, temveč da so se ženske podobnih poskusov že lotile, a so se jim vedno izjalovili, ker so pač manj vredne in manj sposobne. (…)
In tako se bori takozvano feministično gibanje že od vsega začetka z najrazličnejšimi nasprotniki, ki so danes močno ojačili svoje vrste.
Vzrok temu je treba iskati v današnji brezposelnosti zlasti med intelektualci, kar najbolj jasno dokazuje, da vsa protifeministična gonja nima načelne, niti stvarne osnove, temveč da temelji zgolj na kruhoborstvu na eni ter na reakcionarni miselnosti na drugi strani. Zgodovina ženske borbe za enakopravnost priča, da je bilo to dvoje vedno združeno, kajti že pred desetletji, ko v inteligenčnih poklicih še ni bilo brezposelnosti, so se moški borili proti ženski konkurenci. Čeprav ta boj prvotno ni imel značaja očitega kruhoborstva, je to nasprotstvo vendarle pomenjalo od strani moških konkurenčno borbo, bolj ali manj spretno skrito za filozofskimi in moralnimi načeli. Da so bila ta načela jalova, priča dejstvo, da se niso nikdar prej spomnili nanje, ko je ženska tudi že posegala v delokrog moža-sužnja in težaka. Kljub temu, da bi tekom desetletij to lahko spoznali, se danes ponavlja ta »načelna borba« v potencirani meri. A danes je bolj jasno kot je bilo kdaj doslej, da je vzrok vsem protifeminističnim napadom v konkurenčnem boju za delo in plačilo.
Sicer tudi danes utemeljujejo svoje proteste proti ženski enakopravnosti, ki so v resnici le protesti proti ženskam v bolje plačanih službah, z znanimi argumenti: ženska vsled bioloških svojskosti ni sposobna vršiti istega dela kot moški; njena naloga je roditi in vzgajati otroke ter sme biti kvečjemu še dopolnilo možu; žena, ki gre za zaslužkom izven doma, se odtuji svoji prirodni nalogi: materinstvu, s tem pa se odtuji tudi svoji družini. Ker je pa družina temelj države, pomenja ženino poklicno delo rušitev države v njenih temeljih. Danes res ne moremo govoriti o stabilnosti držav odnosno družbe in njenih oblik. Vse je kakor na vulkanskih tleh. Ali je temu kriva žena v poklicu in v javnem življenju? Četudi bi bila taka trditev nepojmljiva absurdnost, se vendar najde dosti ljudi, ki v bolj ali manj spretno zavitih dokazovanjih to trdijo.
Vsi ti zamenjavajo posledice z vzroki. Ko je morala z industrializacijo proizvodnje delavska žena zapustiti domače ognjišče in iti v tovarne za zaslužkom, je tudi nastalo nasprotstvo med moškimi in ženskimi delovnimi močmi, kajti že takrat je ženska izpodrivala moškega od dela s tem, da je sprejemala za svoje delo nižjo mezdo. Sprva so delavci ogorčeno protestirali proti ženskemu delu, toda kmalu so spoznali, da njihov nasprotnik ni ženska, temveč sistem, ki se poslužuje vsakega sredstva, samo da zmanjša izdatke ter s tem veča svoj dobiček. Saj so prav iz tega razloga nečloveško izkoriščali tudi otroke pri tovarniškem delu. Ko so delavci spoznali, da jih veže z ženskami-delavkami skupna usoda, so se združili k skupni borbi ter zapisali na svoj bojni prapor; za enako delo enako plačilo. (…)
Toda kar so delavci že davno spoznali, tega se še niso zavedli mnogi intelektualci, ki zvračajo odgovornost za današnjo brezposelnost na ženske v poklicih.
Tega naziranja se zlasti oprijemljejo fašistični voditelji, ki si zavestno prizadevajo, odvrniti ljudsko spoznanje od pravih vzrokov brezposelnosti. Njihova gospodarska modrost je kaj preprosta: pomečimo ženske iz služb, namestimo moške, ki se naj poženijo z odslovljenimi ženskami in brezposelnosti bo konec. Ali ne izzvene tudi jeremijade po naših listih v prav isti refren, čeprav so okinčane z raznovrstnimi ginljivimi tožbami o gineči večni ženskosti, tako da človek šele na koncu spozna kruhoborsko jedro? Toda da ta reč z odpravo brezposelnosti ni tako preprosta, kaže najbolje Nemčija, kjer so sistematično začeli nameščati moške na mesta odslovljenih žensk, a brezposelnost zato ni nič manjša. Prav na nemškem zgledu bi lahko tudi drugi, s fašistično miselnostjo nadahnjeni antifeministi spoznali, da borba proti ženski enakopravnosti glede na delo in zaslužek nikakor ne bo rešila perečega vprašanja brezposelnosti, kajti naperjena je proti posledicam namesto proti vzrokom.
Jutro, 25. februarja 1935
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
