Komaj 24 let je bil star Kelvin Kiptum, ko se je v nedeljo zvečer skupaj s svojim trenerjem, nekdanjim tekačem iz Ruande Gervaisom Hakizimano, vračal domov s treninga in izgubil oblast nad vozilom. Življenje sta izgubila oba. »Izjemno tragična novica. Izgubili smo enega najbolj nadarjenih tekačev na svetu, velikega vzornika in izjemnega športnika, ki je kljub svoji mladosti za seboj pustil izjemno zapuščino,« se je na novico odzval predsednik mednarodne atletske zveze (IAAF) Sebastian Coe. Kenijec je želel postati prvi tekač v zgodovini, ki bi uradni maraton odtekel pod dvema urama. Izjemni mejnik je želel postaviti že aprila v Rotterdamu.
Začel z izposojenimi copati
Njegova zgodba je podobna tistim številnih kenijskih tekačev, ki zaradi težavnega otroštva postanejo najboljši na svetu. Rodil se je v športni družini, saj je bil že njegov oče Samson Cheruiyot tekač, mama pa odbojkarica, a sredstev za življenje je primanjkovalo. Bil je edinec. Za izjemne atletske sposobnosti je »krivo« to, da je odraščal v vasi Chepsamo na nadmorski višini več kot 2500 metrov. Kot otrok se je zgodaj začel igrati na lokalnih gozdnih poteh in po njih tekel bos skupaj z ostalimi starejšimi otroki iz tega območja.
Uradno je z atletskimi treningi začel leta 2013, a drugače kot številni vrhunski maratonski tekači nikoli ni tekel na stadionu. »Odločitev je bila preprosta. Nismo imeli stadiona v bližini, niti ne denarja,« je v enem izmed intervjujev dejal Kelvin Kiptum. Začel je s tekmovanji na deset tisoč metrov v rodni Keniji, a vedno tekmoval skupaj z maratonci, zato je čutil, da bo tudi sam postal tekač na 42-kilometrski razdalji. Mednarodni debi je dočakal leta 2018, ko je tekel polmaraton v Lizboni. Bil je peti, tekel pa je z izposojenimi tekaškimi čevlji. »Svojih si nisem mogel privoščiti,« je vedno ostajal skromen in delaven Kiptum, ki je nato doživel meteorski vzpon.
Ni poznal poraza
Na najdaljši olimpijski disciplini je prvič tekel decembra leta 2022 v Valencii in takoj zmagal z neverjetnim časom 2,01:53. Tudi s tem se ni zadovoljil in še naprej trdo treniral, saj si je končno lahko privoščil trenerja. Do leta 2018 je večinoma treniral sam in skupaj s svojim vzornikom Geoffreyjem Kamwororjem, ki je živel na istem območju. Le štiri mesece kasneje je na maratonu v Londonu prišel do druge zmage in le za 16 sekund zaostal za svetovnim rekordom (2,01:25). Še šest mesecev kasneje pa je v Chicagu postavil svetovni rekord. S tekom 2,00:35 je postavil mejnik, ki velja še danes za najboljšega na uradnih maratonih. »Vedel sem, da bom nekoč postavil svetovni rekord, ne pa, da ga bom tako hitro. Edina razlika med tekom tukaj in tistim v Londonu je ta, da je proga nekoliko bolj ravna in sem tu pridobil nekaj časa. Neverjetno,« je svetovni rekord oktobra komentiral Kenijec.
Izjemni dosežki na maratonih, kjer v treh nastopih ni poznal poraza, so poskrbeli, da je kot prvi atlet izven stadiona prejel nagrado za atleta leta IAAF. Po prejetju te nagrade je imel v tej sezoni le dva cilja. »Pripravljam se na maraton v Rotterdamu, kjer si želim postati prvi tekač, ki bo tekel pod dvema urama. Nato bom imel dovolj časa za pripravo na olimpijske igre,« je imel jasne cilje komaj 24-letni atlet. Tega so se bali tudi njegovi bližnji, predvsem žena Asenath, s katero je imel dva otroka. »Na dan maratona bo preveč utrujen,« je o preveliki predanosti svojega moža novinarjem zaupala Asenath. Kiptum si je s tekom želel izboriti boljšo prihodnost za svojo družino, saj je le en dan pred smrtjo svojemu očetu obljubil, da mu bo kupil avto in zgradil hišo, svojima otrokoma pa dragoceni uri. Žal obljub nikoli ne bo mogel izpolniti, kot tudi nikoli ne bo dočakal svojega zgodovinskega teka. Za kako veliko tragedijo je šlo v nedeljo, govorijo odzivi z vseh strani. Sožalje družini so izrekli številni športniki in tudi vsi politični veljaki v Keniji, kjer je bil Kiptum že narodni heroj. x
