Zgodba se sicer začenja v letu 1956, ko je direktor Renaulta Pierre Dreyfus predstavil svoj projekt avtomobila (poimenoval ga je »blue jeans car«, saj naj bi bil kot kavbojke primeren za povsod in vsakogar), zamenjavo za model 4CV, ki bo dostopen širšim množicam za različne namene in z dobrimi voznimi lastnostmi. Številni prototipi so tako nabirali kilometre na mnogih celinah in prekrižarili ceste sveta, med drugim ZDA, Švedske, Sardinije in Gvineje. Odzivi so bili pozitivni, oktobra 1961 pa je bil avto prvič na ogled na salonu v Parizu. Kar je sledilo, je presenetilo vse, tudi največje optimiste, renault 4 pa še danes velja za enega najbolj prepoznavnih in tudi priljubljenih avtomobilov vseh časov. Prav s pomočjo tega modela pa je Renault leta 1977 postal največji proizvajalec vozil v Evropi.
Preglednost – nikakršna
Med ponosnimi lastniki je tudi Janez Plankar, predsednik Kluba Katra Slovenije. Katrce so že dolgo del njegovega življenja, zato ne čudi, do jo ima sam in se z lepo ohranjeno pogosto vozi. »Začelo se je že v otroških letih. S katrco sem zrasel. Moj oče je bil od prvega do zadnjega dne zaposlen v novomeški tovarni, tako da sem se že kot otrok sprehajal po proizvodnji. Oče je imel v svojem obdobju pet katrc, tudi moja prva avtomobila sta bili katrci. Avto se mi je vedno zdel preprost za uporabo in zanesljiv, kljub temu da njen sloves ni bil takšen. Ko sem pred šestimi leti na dvorišče zapeljal katrco in jo postavil ob bok sodobnemu avtu, se je pokazalo, za kako majhen avto je dejansko šlo, pa čeprav je bila v tistih časih z dolžinsko mero 3,66 metra v resnici celo ogromna. Če se samo spomnim, kako smo se vsako leto avgusta odpravili na morje, kaj vse nam je vanjo uspelo spraviti in kako je potekala vožnja, se vse zdi skoraj nepredstavljivo. Bil je čas, v katerem smo živeli precej bolj sproščeno in z manj materialnimi dobrinami, a smo bili celo srečnejši, kot smo danes,« se spominja Janez Plankar, čigar renault 4 je letnik 1990. Z njim je nabral številne kilometre in bil presenečen, kako zelo zanesljiv je avto, le kakšno svečko ali rezervne platine je dobro imeti pri sebi, prav tako ključ številka 13 in navadni izvijač, s katerima je mogoče rešiti vse večje težave. No, največja zna biti ohranjenost v dobrem stanju. Če ni ustrezno renovirana, namreč hitro pride do težav. »Če je katrca stala na bolj vlažnem terenu, je začela gniti od spodaj, zato je nujna prenova šasije. Da so jo prenehali izdelovati, je bilo poleg pomanjkljive varnosti in neprijaznosti do okolja krivo tudi veliko število sestavnih delov, zato je bila proizvodnja predraga. Za vsakodnevno vzdrževanje pa je zelo enostavna,« še pojasnjuje Plankar.
Z njegovo smo se tudi zapeljali in skušali potrditi znano dejstvo, da gre za praktičen avto s pogonom na prednji kolesi, s katerim doživiš najbolj avtentično obliko vožnje. Sodobni avti s številno elektroniko danes na neki način vozijo človeka, katrco pa dejansko vozi človek sam. Če želiš avto začutiti, ga slišati, je katrca avto, ki ti omogoča prvinsko vožnjo. Je nekaj posebnega, že zavoljo ročne zavore na voznikovi levi strani in ročice menjalnika na armaturni plošči. Prav na dolgo ročico s štirimi prestavami smo imeli spomine, ki niso bili najbolj prijetni; prepogosto smo namreč prestavili narobe. Ko odpremo vrata in zasedemo vozniško mesto, opazimo dvoje: da so sedeži sicer udobni, a da hkrati vlada občutek utesnjenosti. Še huje je na zadnji klopi, kjer so centimetri za glavo izdatno odmerjeni, za kolena pa … Odločiti se je treba, kdo bo sedel neudobno, voznik ali sopotniki. Sicer pa so zanimive drseče šipe na vratih, na armaturni plošči je trda plastika, zgodba zase je slaba preglednost; ta je še slabša pri prvih izvedenkah, kjer je vzvratno ogledalo na zgornjem robu armature, zato voznik vidi bodisi zadnje naslonjalo bodisi obraze sopotnikov. Pred zagonom je vedno treba potegniti čok, katrci pa dati čas, da se segreje. Če znaš poslušati njen motor, je enostavna za vožnjo. In če se znaš peljati, se skozi ovinek lahko pelješ tudi hitro. Da bi se sam peljal zelo hitro, mi seveda ni padlo na pamet, sem pa ob pritisku stopalke za plin ugotovil, da bi njenih 34 konjev potrebovalo nekaj bal sena, saj so za današnje razmere občutno podhranjeni. Bolj kot s tem, da bodo dosegli 130 kilometrov na uro, kolikor naj bi bilo v teoriji mogoče, pa smo se ukvarjali z mislijo, kako vsega 750 kilogramov težak avto, ki je med vožnjo zavoljo pomanjkljive zvočne izolacije glasen, zato je poslušanje radia nemogoče, varno ustaviti. Ob odločnem pritisku stopalke za zavoro se ustavi presenetljivo hitro.
Najprej Litostroj, potem IMV
Katrco ljudje po svetu poimenujejo različno. V Španiji so jo poznali kot cuatro latas ali štiri škatle, v Tuniziji kot monastir, po imenu kraja, kjer je bil rojen predsednik Bourguiba, v Italiji pa kot JP4 oziroma kar žaba. Izvirni so bili tudi Finci, ki so jo poimenovali tiparellu ali prevedeno kapljica. Za Kolumbijce je bila amigo fiel (zvesta prijateljica). Med verjetno najbolj znanimi lastniki je bil papež Frančišek, ki mu je katrco pred desetletjem podaril duhovnik Renzo Zocce iz Verone, in sicer letnik 1984 s prevoženimi 300.000 kilometri. Z avtom je sicer obiskoval svoje farane. Duhovnika je ganila Frančiškova želja, da ustvari revno cerkev za revne, zato mu je poslal pismo, v katerem je opisal svoje delo z ljudmi s posebnimi potrebami, revnimi in zasvojenci z mamili. Papežu je želel nekaj podariti, stari renault 4 pa se je zdel kot naročen. Ob predaji ključev 7. septembra pred rezidenco v Vatikanu je bil papež vidno zadovoljen, hitro je sedel za volanski obroč in se odpeljal. Presenetil je tudi svojega varnostnika. »V prtljažniku sem mu pustil zimske pnevmatike. Za vsak primer,« je še dejal duhovnik. Globalno precej manj znan, Slovencem pa zelo znan pa je bil še en ponosni lastnik, nekdanji predsednik države Borut Pahor. Svetlo rjavo obarvano je najprej kupila družina Fratar, ki je na dražbi plačala 60 evrskih tisočakov, z avtom pa potem zagnala novo dobrodelno akcijo, v okviru katere so trije bratje prepotovali Koroško ter se srečali s številnimi donatorji in podporniki. Na koncu so zbrali 275.000 evrov, denar od prodaje pa namenili bolnim otrokom. V dobrodelni akciji je sicer sodelovalo več kot 5000 ljudi in vsi so darovali denar.
Navdušenec nad katrco je bil tudi nekdanji prvi mož Revoza Aleš Bratož, ki je dejal, da gre za enega največjih uspehov v svetovni avtomobilski industriji. »Renault 4, ki je eden prvih iz Renaultove družine 'avtomobilov življenja', je plod genialne ideje: ponuditi vsestransko vozilo, s katerim se lahko pripelješ kamor koli in v kakršnih koli okoliščinah,« je med drugim dejal nekdanji predsednik uprave. Zgodba katrce se je v Sloveniji sicer začela pisati marca 1969, ko je Renault sklenil pogodbo o proizvodnji z Litostrojem in jo tri leta kasneje prenesel na IMV, današnji Revoz. »V začetku je šlo le za sestavo, površinsko zaščito in montažo vozil za jugoslovanski trg, kjer je renault 4 doživel velik uspeh in dobil priljubljeno ime katrca. V naslednjih letih se je proizvodni proces skupaj z objektom posodobil in že leta 1979 je IMV začel izdelovati katrce za izvoz,« je pred desetletjem spomine obujal Bratož.
V preteklosti se je celo dogajalo, da je bil zaradi inflacije strošek proizvodnje katrce celo višji, kot je bila njena (regulirana) cena. Ta je bila leta 1977 v dinarjih osnovnih 54.950 in še dodatnih 12.400 zveznega, republiškega in pa občinskega davka, med brati pa od 9000 do 11.000 tedanjih nemških mark. Za današnje razmere malo, kot je dejansko katrca malo avta, kot ga poznamo danes. A zato nadvse zabavna. Se pa danes lastništvo katrce splača, saj jim cena narašča. »Spominjam se 90. let, ko smo uvažali stare alfe iz Italije, katrce pa dobesedno metali stran za majhen denar, ker smo bili željni zahodnih modernih vozil. Sčasoma pa se je pokazalo, da so prav katrce tiste, ki dobro držijo ceno. V Sloveniji sta dva velika ljubitelja katrc, brata Mlinar iz Žirov, ki živita od tega, da za vso Evropo profesionalno prenavljata katrce. Na našem trgu so cene v primerjavi s tujino, kjer je nadvse iskana, dokaj nizke,« še pojasni Plankar in zaupa zanimivo anekdoto: »Najbolj se spomnim prav nekega odhoda na morje, ko smo na pot odrinili že ob dveh ponoči, da bi se izognili največji gneči. Nenadoma se je katrca začela čudno oglašati, toda oče je vožnjo nadaljeval, saj ni hotel, da bi nas prehiteli tovornjaki. Pozneje smo ugotovili, da smo vso pot opravili zgolj s tremi valji. Ko smo zamenjali eno svečko, je normalno delovala naprej. Za današnje avtomobile nepredstavljivo.« Imeli bi jo, si mislimo, saj nam je iz kilometra v kilometer postajala bolj všeč. Podobnega sodobnega avtomobila pa si tudi z milijonom v žepu ne morete privoščiti. Preprosto zato, ker ne obstaja.
