Po mojem mnenju mora biti javna RTV v službi in pod vplivom direktne javne kritike, tako laične, ki bi morala on-line ocenjevati kakovost posameznih izdelkov, kot tudi pod očesom strokovne javnosti. V nekem smislu bi lahko bilo ocenjevanje podobno ocenjevanju slovenske predstavnice na pesmi Evrovizije, kjer ste združita mnenje javnosti z mnenjem stroke. Tako bi bilo objektivno jasno, kaj je dober in kaj slab izdelek. Kot primer zgodovinsko slabega izdelka bi zelo verjetno obveljal nedavni intervju in pogovor s predsednikom vlade, kar je bil osladen, banalen in neprofesionalen izdelek po vzoru politiki podrejene Planet TV in portala Siol. Odličen primer na fakulteti za novinarstvo za nekaj, kar se ne sme delati oziroma kar se mora narediti, ko se novinarska stroka podredi politiki, denarju ali klientelizmu, a potem to ni več novinarstvo.
Po zmagi naroda nad svojimi domnevnimi predstavniki pri zakonu o vodah in pri ankaranskem prostorskem načrtu je zdaj čas za novo zmago civilne družbe, čas za nov zakon o RTV, ki bo domnevno javni subjekt vrnil javnosti in javni službi.
Moj predlog k osnutku zakona bo zadeval plačevanje naročnine: predlog bi dopolnil z možnostjo, da vsak uporabnik lahko plača več, kot je njegova obveznost, torej da bi bila obveznost le minimalni znesek. Tudi na tak način bomo uporabniki lahko neposredno ocenjevali javni servis. Namreč, zdaj je RTV-naročnina že tako dolgo tako nizka, da me jo je sram plačevati in jo bo kmalu dohitela bančna tarifa za to transakcijo.
Bojko Jerman, Dolsko
