Vse se je začelo v Botrih. Corleoneji so imeli pravilo, da se med obedovanjem ne razpravlja o poslih, v Botru I pa je bila tudi prvič predstavljena nedeljska omaka, jed iz rjavo popečenega mesa, mesnih kroglic in klobas, ki se potem več ur cmarijo v paradižnikovi omaki. Nedeljska omaka nastopi tudi v Dobrih fantih, in to v obeh ključnih kulinaričnih prizorih. Prvi je iz zapora, kjer se štirim visoko kotiranim mafijcem na prestajanju zaporne kazni v zasebni oddelek dobavljajo najboljše jestvine, oni pa si krajšajo čas predvsem s kuhanjem. Vrhunec je prizor, ko Paul Anthony Sorvino v vlogi debelega šefa Paulija z britvico reže česen na prozorno tanke rezinice. Da bi se lepše razpustil v olju.
Knjiga, ki jo je čakal vse življenje
Nedeljska omaka se je kuhala tudi 11. januarja 1979 (film je posnet po resničnih dogodkih) oziroma v seriji prizorov iz tistega dne, ki so Liotto naredili filmsko nesmrtnega. Zbudil se je zgodaj, ker je moral po invalidnega brata v bolnišnico, da bi ga pripeljal na nedeljsko kosilo. Že pri izhodu iz garaže je na nebu opazil helikopter. Potem ko je brata pripeljal domov in ga namestil za štedilnik, da je mešal omako, sta se s soprogo z vrečo s pištolami, ki niso imele ustreznega dušilca in jih je veljalo najti, odpeljala do človeka, ki jih je prevzel, pri taistem pa sta tudi dvignila kokain, ki ga je Liotta prek kurirke zvečer kanil poslati naročnikom v drugo mesto. Vmes je domov skočil spanirat zrezke in obedovat, potem pa naprej.
Ves čas je v zraku videval helikopter in tudi zavoljo kokaina, ki ga je konzumiral, postajal vse bolj paranoičen, čeravno so se sumničenja izkazala za točna. Helikopter je bil res policijski in prijeli so ga. V zameno za zapor je pristal na program zaščitenih prič, kot je poudaril v končnem monologu, je njegovo nekoč dinamično življenje postalo dolgočasno, okus špagetov, dostavljenih na dom, pa obupen.
Ray Liotta ni bil italijanskega, ampak škotskega rodu, kot posvojeni otrok pa je odrasel v italoameriški družini in okolju. A italoirskega porekla je bil tudi Henry Hill, dejanski newyorški mafijec, čigar biografija je leta 1985 izšla v knjižni obliki in ki ga je Liotta v filmu upodobil. Ko je režiser Martin Scorsese prebral biografijo, je poklical avtorja Nicholasa Pileggija, newyorškega novinarja črne kronike, in mu dejal: »To je knjiga, ki sem jo čakal vse življenje.« Pileggi mu je odgovoril: »To je klic, ki sem ga čakal vse življenje.«
Scenarij sta napisala skupaj. Razlike med dejansko zgodbo in filmom so malenkostne. Hill je sodeloval pri dveh ropih terminalov na letališču Johna F. Kennedyja v New Yorku. Leta 1967 sta s partnerjem oropala terminal Air France in odnesla slabega pol milijona dolarjev, leta 1978 pa s terminala Lufthanse kar pet milijonov. Vmes se je uspešno ukvarjal s trgovanjem z narkotiki kot tudi z nameščanjem rezultatov v študentski košarkarski ligi.
Leta 1980 so ga prijeli zaradi narkotikov, policija pa mu je na zaslišanju predvajala prisluhe njegovih bivših partnerjev, iz katerih je izhajalo, da se ga hočejo znebiti. Ko je ob plačilu varščine prišel na prostost, je presodil, da je res tako. Predal se je in zaprosil za vstop v program za zaščitene priče. S soprogo sta dobila novi imeni in menjala bivališča po zveznih državah, kot sta Nebraska in Kentucky. Leta 1981 se je ločil, leta 1987 pa so ga vnovič prijeli zaradi trgovanja s kokainom, kot leta 2004 z amfetamini. Umrl je leta 2012, relativno slaven, saj je vse od devetdesetih naprej sodeloval tako v dokumentarnih filmih o sebi kot o mafiji obče.
Mafija ni poslušala alternativcev
Na lestvici IBDM 25 najboljših mafijskih filmov vseh časov Dobri fantje zasedajo prvo mesto. Na drugem mestu je Bilo je nekoč v Ameriki, Boter I in Boter II sta šele na tretjem oziroma četrtem mestu. Obenem so Dobri fantje film z izjemno obsežno glasbeno opremo, saj je mogoče v njem slišati slabih petdeset skladb. Za primerjavo povejmo, da je Saturday Night Fever, ki je muzikal, premogel vsega dvanajst skladb, medtem ko je Quentin Tarantino v filmu Šund uporabil 25 skladb, kolikor jih je Scorsese nanizal že v Mean Street, filmu iz leta 1973, v katerem je prevladovala doo-woop glasba temnopoltih ženskih vokalnih zasedb The Marvelettes, The Shirelles ali The Ronettes. V Dobrih fantih je glasba pokrila obdobje do leta 1978, na tak način pa film daje vpogled v osrednji glasbeni okus ZDA tistih let.
Mafija pač ni poslušala alternativcev, ampak zgolj najuspešnejše izvajalce, kar pomeni od Tonyja Bennetta do Sida Viciousa z njegovo priredbo My Way. Dotični prizor, ki je Liotto naredil nesmrtnega, je na primer podprt s skladbo What is Life, ki jo je George Harrison objavil na All things must pass, prvi samostojni plošči po odhodu iz Beatlov leta 1970.
Kljub podobni nalezljivosti, kakršno premore skladba Spencer Davis group z naslovom Keep on Running, je What is Life mogoče šteti med širše prezrte pesmi, čeravno gre še vedno za enega večjih samostojnih hitov Harrisona. Razloga sta vsaj dva. Prvi je nemara ta, da gre za B-skladbo male plošče, na kateri je bila tudi skladba My Sweet Lord, ki je pobrala vso publiciteto. Drugi razlog pa se zdi, da tudi pojavitev v filmu ni dosegla vnovičnega preboja, to pa nemara zato, ker ni izšla na vinilni plošči kot ne na cedeju iz leta 1990. Podobno kot preostalih štirideset skladb jo je bilo slišati samo v filmu.
Ne gre dvomiti, da Quentin Tarantino ne bi zamudil takšne priložnosti, da skladbe, ki podpira najbolj prepoznavne prizore filma, ne bi uvrstil tudi na nosilec zvoka. Je pa med skladbami, ki so na plošči iz Dobrih fantov, Layla zasedbe Derek and The Dominos oziroma Erica Claptona, ki mu jo je leta 1992 z dodatno akustično izvedbo uspelo še enkrat plasirati na lestvice.
Ne, Dobri fantje, uradno oklicani najboljši mafijski film, ni film, ki bi si ga najprej zapomnili po glasbi, ampak po hrani.
