Bistvena lastnost, ki sploh opredeljuje pojem šport, je telesno gibanje. Ker tega ni ne pri sedečih igralcih pred računalniškimi zasloni ne pri gledalcih, ki na velikih zaslonih sede spremljajo dogajanje na odru, s športoslovnega zornega kota ni mogoče govoriti o športu. Čeprav je bilo to že večkrat povedano in zapisano, privrženci videoiger še kar naprej oznanjajo, da gre za šport. Svojo tezo poskušajo utemeljiti z različnimi argumenti, ki v resnici to sploh niso. Poglejmo nekatere (ki so zapisani v navedkih):
1. »E-šport je miselni šport.« Izraz misel pomeni »najvišjo umsko dejavnost kot izraz človekove zavesti« (SSKJ). Ali se res »najvišja umska dejavnost« kaže le pri videoigrah? Kot da košarkar, boksar, telovadec in drugi športniki ne pri vadbi ne pri tekmovanju nič ne mislijo. Razglašanje miselnih športov za posebno kategorijo športa je tudi žalitev za vse druge športe in športnike. Veda o športu ne pozna delitve športa na miselne in nemiselne discipline, zato tudi v različnih klasifikacijah športnega polja ne najdemo miselnih športov.
2. »E-šport ima pomemben element estetike … tako kot recimo umetnostno drsanje ali pa smučarski skoki.« Le kje je pisec našel estetiko pri sedenju pred računalniškim zaslonom? Predvsem pa je čudaško primerjanje sedenja pred zaslonom z umetnostnim drsanjem ali smučarskimi skoki. Ne kineziološka, ne športoslovna, ne vsebinska, ne logična, ne preprosta »kmečka« primerjava med videoigrami in umetnostnim drsanjem ali smučarskimi skoki niso možne. Gre za bistveno različne dejavnosti.
3. »Pomembna je tudi psihofizična kondicija … zato imajo (videoigralci, op. S. K.) trenerja za gibanje, psihologe in nutricioniste.« S pojmom psihofizična kondicija v športoslovju razumemo dve razsežnosti: raven gibalnih sposobnosti (moč, gibljivost, gibalna preciznost, gibalna koordinacija, ravnotežje) in funkcionalno sposobnost, ki je odvisna od srčno-žilne (aerobne, vzdržljivostne) zmogljivosti. Katera od naštetih sposobnosti je za uspeh v videoigrah empirično dokazana? Verjamem, da je za dolgotrajno sedenje pred zaslonom potrebna ustrezna vztrajnost, ki pa je predvsem psihična lastnost in je ne gre zamenjavati z izrazom aerobna vzdržljivost. Kot vsak človek potrebuje gibanje, zagotovo niso izvzeti igralci videoiger. Zato je prav in zaželeno, da se v prostem času ukvarjajo s kako športno dejavnostjo. Pa ne zaradi uspešnejšega igranja videoiger, ampak zaradi lastne telesne dobrobiti in zaradi zdravstvenih razlogov. Če imajo za to še šolanega trenerja ali kineziologa, toliko bolje. Sodelovanje trenerja/kineziologa v neki dejavnosti pa ne pomeni nujno, da to dejavnost štejemo za šport. Poznam pevko zabavne glasbe, opernega pevca in zdravnika, ki imajo osebnega trenerja, čeprav prepevanja in zdravljenja ne štejemo za šport. Enako velja za psihologa in nutricionista (strokovnjaka za prehrano). Enostavno povedano: kineziolog, psiholog in strokovnjak za prehrano niso argumenti za trditev, da so videoigre šport.
4. Omenjeni dogodek (videotekma s publiko) »je imel vse prvine športnega tekmovanja – navijače v posebnih majicah, bučne aplavze ob dobljenih točkah in napovedovalce, ki so komentirali dejanje«. Navijači v posebnih majicah, bučni aplavzi in napovedovalci se pojavljajo tudi na drugih prireditvah in niso argument za trditev, da je videotekma športni dogodek.
5. Zdi se, da privrženci videoiger tekmo/tekmovanje štejejo za dokazni znak, da so računalniške igre šport. Error fundamentalis! Športamo lahko tudi netekmovalno – brez storilnostnih ciljev. Hkrati pa tekmujejo med seboj tudi popevkarji, pevski zbori, mešalci pijač, matematiki, gledališčniki, kuharji, frizerji in drugi, čeprav navedene dejavnosti ne štejemo za šport. Tekma torej ni argument, da nekaj razglasimo za šport.
6. Žal tudi dejstvo, da imamo uradno E-šport zvezo Slovenije, ki jo je celo Olimpijski komite Slovenije (OKS) vzel pod svoje okrilje, ni dokaz, da so videoigre šport. Vsak lahko z nekaj somišljeniki ustanovi kakršno koli društvo ali zvezo s poljubnim imenom (na primer društvo ljubiteljev praženega krompirja), motivi OKS za sprejem nešportne zveze v svojo druščino pa so tudi lahko različni, ne pa športni. Že za sprejem bridža v OKS je bilo med športno javnostjo veliko ugovorov in negodovanja.
