Nedvomno so bili vzroki za pogrome nad Judi in sovraštvo do njih od časa do časa in od dežele do dežele različni. Pogosto so bili samo grešni kozli za razne probleme svojega časa. Največkrat pa so imeli pogromi versko ozadje. Preganjanja Judov so se dogajala samo v Evropi, v krščanskem svetu, kjer so jim očitali sovraštvo do krščanstva in križanje Jezusa. Eno in drugo brez stvarne podlage. Svoje pa je doprinesel tudi strah pred tujim, drugačnim. Deloma za to niso bili krivi Judje sami, ampak to, da so morali živeti izolirani v getih, določenih poklicev pa niso smeli opravljati. Ta okoliščina je burila domišljijo, kaj vse se v teh zaprtih skupinah dogaja. Po drugi strani pa je iritiralo prepričanje Judov, da so od Boga izbrano ljudstvo, posebno med vsemi drugimi narodi. Vendar je to zmota, ker mislimo, da je svetopisemski judovski bog tudi krščanski bog. Ne, judovski bog ni univerzalni Bog, ampak samo plemenski bog judovskega ljudstva, njegov zaščitnik, s katerim so sklenili zavezo – pogodbo: mi bomo častili samo tebe, ti pa nas boš ščitil. Biblijskega Boga sta za univerzalnega naredila šele krščanstvo in islam, judaizem pa je ostal nekakšna okamnina, relikt preteklosti v morju sodobnih univerzalnih ver. Pred krščanstvom so vsa plemena in narodi imeli svoje bogove, ki so jim božanskost priznavali tudi drugi narodi, vendar jih niso častili. Rimljani so imeli navado, da so bogove podjarmljenih ljudstev posvojili in jih zbirali v posebnem svetišču Panteonu sredi Rima. Samo hebrejskega niso mogli, ki je bil samo ideja in ne malik. Tudi to je bil eden od razlogov, da so razrušili tempelj in Jude pognali v pregnanstvo.
Po holokavstu pa se je zgodil zanimiv obrat. To, da se imajo Judje za posebno, izvoljeno ljudstvo, ni motilo več, saj so se kristjani spomnili, da je to tudi njihova vera, njihovo prepričanje. Zato je zmotno mnenje, da je zavezništvo ZDA do Izraela tako trdno zaradi močnih židovskih lobijev. Bolj pomembni so lobiji fundamentalističnih krščanskih sekt, ki Biblijo berejo in razumejo dobesedno. Pa tudi Evropejcem tako razmišljanje ni tuje, ne glede na to, ali so verni ali ne. Zato Judom dopuščajo nekaj, česar nikomur drugemu ne bi, pa tudi Judom pred holokavstom niso. Namreč to, da smejo obnoviti državo, ki je obstajala pred več kot dva tisoč leti na ozemlju, ki ga sedaj naseljujejo drugi.
Izrael je v svojem globljem bistvu teokratska država. Ideja zanjo, pa tudi samo ustanavljanje je tesno povezano s Toro, Mojzesovim petoknjižjem, ki opisuje nastanek judovskega ljudstva in judovske države. Tam je tudi precej natančno opisano ozemlje obljubljene dežele, pa tudi to, da imajo Judje pravico vse, ki to področje naseljujejo, pobiti in pregnati. Precejšen del Judov Toro razume dobesedno, večini pa tako razmišljanje ni tuje. Kdor to ve, se raznim spornim potezam Izraela ne čudi. Izrael je čudna država, po eni strani z demokratičnimi inštitucijami, a hkrati tudi nemoderna nacionalistična demokracija. Izrael se je izognil sprejetju ustave, za katero se je ob ustanovitvi zavezal, da jo sprejme v roku šestih mesecev. Najverjetneje zato, da mu v temeljni zakon ni bilo treba zapisati, da je Izrael država državljanov in ne Židov, kot velja sedaj. Največja težava obstaja znotraj same izraelske države, ki ni razčistila z bistvom lastne identitete – ali je (zgolj) judovska nacionalna država ali demokratična država po zahodnih principih, temelječa na dejanskem spoštovanju vseh svojih državljanov. Zaradi vsega tega Judje ne razumejo, da ni antisemit, kdor kritizira postopke države Izrael.
Izrael in Izraelce bi bilo treba spomniti, da je sama država Izrael nastala tudi ob pomoči terorističnih akcij. V času britanskega mandata po letu 1945 je namreč v Palestini delovalo več judovskih milic (Irgun, Hagana in Lehi), ki so izvajale teroristične akcije. Teroristične akcije so bile uperjene proti britanskim silam in pri tem napadale policijske postaje, naftne rafinerije ter cestne in železniške povezave. Najbolj odmevni napadi so bili v letih 1946 in 1947 bombni napad na britansko ambasado v Rimu, nekaj bombnih napadov pa je bilo izvedenih tudi v Londonu. Britanci so dobesedno dvignili roke in pobegnili iz Palestine.
Kjer se bogovi in božje mešata v politiko, ja nasilje neizbežno. Kdor si domišlja, da ima na svoji strani boga, si tudi domišlja, da ima absolutni prav. Z njim dialog ni mogoč. V bližnji soseščini imamo podoben primer. Srbi si namreč domišljajo, da so »nebeški narod« in da je Kosovo njihova Sveta zemlja. Svoj prav gradijo na mitih, ne na zgodovinskih dejstvih. Ne briga jih, da so to svojo sveto zemljo prostovoljno zapustili pred petsto leti in so se med tem tja naselili Albanci. Tudi tam ne bo miru, dokler bodo Srbi verjeli v svoj nebeški prav.
Tone Rački, Ljubljana
