Slavljenec letošnjega 26. Festivala slovenskega filma (FSF), eksperimentalni film Ne misli, da bo kdaj mimo, se izrisuje kot spomin, kolaž trenutkov in spoj dnevnih utrinkov, ki v trenutku, ko se zgodijo, že minejo. Čas tako vseskozi odteka in beži; vsak doživljaj se sproti preveša v odtis spomina, nad katerim se tiho vije slutnja, da se bo nekaj zgodilo – če se že ni. »Eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt. Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto,« je zapisala strokovna žirija za celovečerne filme v sestavi filmske kritičarke in urednice Ane Šturm, režiserke Andrine Mračnikar in igralke Anuše Kodelja.
Na sinov rojstni dan
Film, ki mu je bila podeljena tudi vesna za najboljšo glasbo, namreč uokvirjata datuma 25. april in 26. januar: dneva smrti in rojstva njegovega sina, ki je pred leti umrl za levkemijo. Gre za dnevnik 277 dni, devetih mesecev, ki po eni strani simbolizirajo čas pričakovanja otroka in po drugi žalost, zaprtost in praznino, s katerimi se uči živeti, odkar otroka ni več. »Sprva sem mislil, da bo žalovanje ločeno od mojega profesionalnega življenja, a se je izkazalo pomembno za moje umetniško delovanje. Tako vsako leto na sinov rojstni dan nekaj ustvarim; da lahko nato vse preostale dni normalno funkcioniram.«
Naziv drugega zmagovalca večera je z vesnami za najboljši celovečerni igrani film, najboljši scenarij, glavno in stransko moško vlogo ter masko pripadel filmu Zbudi me režiserja Marka Šantića, ki ga je žirija opisala kot »pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi«. Moškima vlogama Jureta Henigmana in Jurija Drevenška se z vesno za glavno žensko vlogo pridružujeta Diana Kolenc za film Opazovanje in Vesna Pernarčič za stransko žensko vlogo v filmu Vzornik, vesna za najboljšo režijo, ki se ji pridružuje tudi nagrada žirije AKMS, pa je pripadla Možu brez krivdeIvana Gergoleta. Ta v filmu subtilno razpre celo polje tem, od človeške narave in moralnih vprašanj, ki ga zadevajo, do problematike azbesta, zamejske identitete in razrednih razlik.
Dokumentarci po žensko
V letu, ko so se za izstopajoče izkazali predvsem dokumentarci, vesno za najboljši dokumentarni film prejme TeloPetre Seliškar, ki »dokazuje, da ne obstaja dualizem med duhom in telesom«. Duhovnici Maje Prettner, ki po besedah nagrade društva slovenskih publicistov in publicistk Fipresci »poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase«, pa sta pripadli vesni za najboljšo montažo in za najboljši film po izboru občinstva.
Strokovna žirija za kratke igrane, dokumentarne, eksperimentalne, animirane in študijske filme v sestavi vizualnega antropologa Naška Križnarja, producenta in montažerja Vladimirja Šojata ter ustvarjalca animiranih filmov Dušana Kastelica je medtem z vesno za najboljši kratki film nagradila Kako sem se naučila obešati periloBarbare Zemljič o naključnem srečanju in nesinhronosti med ljudmi, ki raje predvidevajo, kot se iskreno pogovarjajo.
Med študijskimi filmi je slavil film AlenkaKristiana Bernarda Irgla, medtem ko se je za prijetno presenečenje izkazala vesna za animirani film. Ta je šla v roke BorbikamNike Jurman, še eni neodvisni, DIY-produkciji, ki s stop-motion tehniko animacije satirizira ljubljansko malomeščanstvo in kulturni elitizem. »Medtem ko hollywoodske barbike uživajo v mondenem življenju, se slovenske borbike borijo za umetniško rezidenco, ki jim bo za nekaj mesecev rešila eksistencialne probleme in omogočila hrano ter streho nad glavo.«
