Pot iz primeža zasvojenosti z aplikacijami, igricami in družbenimi omrežji je mogoča, ampak tudi dolga in zahtevna. Možgani nov vzorec delavnosti osvojijo po približno treh letih trdega dela. Ker, kot rečeno, možgani, vajeni lahkotnih vsebin družbenega omrežja, ne zmorejo »na ukaz« obdelati zahtevne vsebine, ko lepega dne v roke primemo zahtevno knjigo. Kaj storiti? Poskrbeti, da možgane dnevno nahranimo z realnim življenjem: branjem, učenjem na pamet, tekom v hrib, kolesarjenjem ... In vsako aktivnost vztrajno, tudi 1700-krat, ponavljati. Kdor se giblje in je telesno dejaven, ga virtualno ne bo zlomilo. Nove tehnologije pa so največja grožnja za ljudi, ki pasivno drsajo po zaslonu in možganov ne hranijo z realnim, ampak zgolj z virtualnim življenjem. x Nedeljski dnevnik
Nepreslišano: Miha Kramli, psihoterapevt, vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti Nova Gorica
Če otrok od 3. do 9. razreda osnovne šole do 12 ur na dan preživi na telefonu z družbenimi omrežji in igricami, se možgani pred valovi teh podatkov zaščitijo in začnejo obdelovati le nezahtevne podatke. Starši od tega otroka pričakujejo, da se bo vpisal na gimnazijo, končal fakulteto in imel kariero. Ampak kako lahko starš to dejansko pričakuje od tega otroka oziroma mladostnika, ko pa njegovi možgani sploh niso sposobni obdelovati zahtevnih vsebin? Zaradi nepravilne uporabe nove tehnologije v Sloveniji okrog 3000 osnovnošolcev, srednješolcev in študentov ne zmore dokončati izobraževanja. Med njimi so otroci, ki na družbenih omrežjih in ob igranjih igric preživijo tudi 3000 ur na leto. Veste, ko te otroke vprašam, ali bi bila razlika, če bi namesto na telefonu 3000 ur brali knjige, so toliko samokritični, da to potrdijo.
Miha Kramli, vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici