Ogorčen sem tudi nad tem, kako silovito s(m)o se vsi spravili nad inšpektorico, ki se je znašla v vrtincu te afere. Kako lahko obsojamo nekoga, ki je očitno sledil evforiji, zaveli iz krogov blizu političnega vrha, in verjel, da mu bodo pri tem »smelem« dejanju stali ob strani? Po gladko sprejetem zakonu, ki je preživel vse ugovore, je vendarle jasno, da je treba njegovim tvorcem in podpornikom čim prej postreči s konkretnim rezultatom. Zato »zasebni« ogled brez zapisnika, urnost (kar sicer ni ravno osnovna odlika državne uprave) pri sestavi ekipe, vnaprej pripravljen »razdelilnik«, kam namestiti odvzeto govedo ipd. Kdo med nami bi – po štirih urah lovljenja blatnih živali po lužah – še imel voljo, da bi zbral in zapisal njihove številke, sestavil zapisnik, počakal na mnenje strank ...? Pomembno je, da je ta »pionirski« dogodek »uspel«, da je bil zakon tudi dejansko »konzumiran«, vrla ekipa pa si je s tem utrla pot v zgodovino. Žal so dogodki, ki so sledili, oblatili predvsem inšpektorico, »tete iz ozadja« pa so si modro umile roke.
Pa vendar je ta primer daleč od tega, da bi bil osamljen. V manj dramatičnih primerih imajo inšpektorji voljo in čas napisati zapisnik, poiskati primerne člene in nekako utemeljiti ukrepe, ki so si jih zamislili. Pri tem »so samostojni«, kot pravi zakon, vendar le ko gre za odgovornost navzven. Navznoter so vpeti v bolj ali manj dobro vodenje, hierarhijo, pisna navodila in – strah pred padlimi odločbami. Zato so pri sestavljanju le-teh vse bolj ozki, odvisni od obsega lastnega (u)pravnega znanja, raje sledijo preizkušenim »šimlom«, kot da bi zadeve reševali po globini in širini. Čeprav jim oba splošna zakona, tako tisti o upravnem postopku (ZUP) kot tisti o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), kot pomemben napotek pri gradaciji izrekanja ukrepov nalagata izbiro milejšega ukrepa, če ta sledi namenu predpisa, le redkokateri med inšpektorji kaj takega zmore. Takojšnji represivni ukrepi pa niso najbolj odvračilen ukrep. Kazni zgrešijo svoj namen, če so neutemeljene, drakonske, saj ljudi, če dobijo občutek, da so bili kaznovani, ne da bili kaj krivi, odvračajo od tega, da bi se trudili. Ustvarjajo subkulturo, ki misli, da je pomembno le, »da te ne dobijo«.
Zato je upati, da bi že enkrat minili časi mag. Zorana Kovača, nekdanjega direktorja Vursa, ki je povsem odkrito trdil, da je namen »njegove« inštitucije predvsem odkrivanje in kaznovanje kršilcev, ne pa tudi preventiva. Pa vendar je od široke populacije »zavezancev« težko pričakovati, da bi se znašla v podrobnostih obilice predpisov, po katerih naj bi se ravnala. Načelo, da »nepoznavanje prava škodi«, nehote plačuje z lahkotnostjo odločb, ki jih pišejo inšpektorji. Na srečo je le-teh premalo in se iskanje dogaja le »na preskok«.
Pa možnosti ugovora? Ni jih veliko. Rok za pritožbe je osem dni, sem štejeta seveda tudi sobota in nedelja, pa kakšen praznik, če »imate srečo«. Pritožbeni organ, kmetijsko ministrstvo, katerega organ v sestavi je tudi delodajalec veterinarskih inšpektorjev, pritožb ne presoja po vsebini, ampak ceni predvsem postopek. Ni ravno verjetno, da bi zaščitili večjo ranljivost pravno neuke osebe, zato če si že prvi dan nisi priskrbel znanega odvetnika, nimaš veliko možnosti.
Vse kaže, da je napočil čas, da se bo morala katera od Gospa blizu Vrhu, lotiti tudi teh pravic.
Marko Višnar, Ljubljana
