Petinpetdesetletni Bojan Kajfež, ki na Dobu sedi zaradi uboja svoje poslovne partnerice Petre Kramberger, se mora na sodišču zagovarjati še zaradi nekaterih domnevnih grehov iz časa, preden je aprila 2017 na terasi lokala v ljubljanskem Pržanu sprožil pištolo. Tožilstvo mu očita oborožena ropa v trgovini in pekarni ter goljufijo z avti, ko naj bi za skupno 36.800 evrov naplahtal šest ljudi. Vseh šest so včeraj povabili na sodišče, a je prišel le eden. Zanimivo, tudi ta biva v zaporu na Dobu. Na sodišče je prišel brez spremstva pravosodnih policistov.
»S Kajfežem se poznava približno sedem let. Tisti čas je rekel, da mora prodati nekaj avtomobilov, saj gre v stečaj. Pokazal mi je neke papirje in jaz sem mu za avto plačal 3000 evrov varščine. Vendar ga nisem nikoli dobil, vrnjenega denarja pa tudi ne. Zoper obtoženega tako priglašam premoženjskopravni zahtevek 3000 evrov oziroma v višini, ki jo bom lahko dokazal. Imam namreč težavo z dokumentacijo, ker je policija pri meni doma delala hišno preiskavo,« je pojasnil Milorad Draganić, ki prestaja kazen pet let in devet mesecev zapora zaradi trgovine z orožjem. Kot je dejal, od takrat, ko so Kajfeža priprli zaradi uboja, z njim ni bil več v stiku, razen da se včasih vidita v zavodski kuhinji.
Po trditvah tožilstva naj bi Kajfež ljudem obljubljal, da jim od davkarije na dražbi za majhen denar lahko kupi avto višjega cenovnega razreda, audi, BMW in mercedes. Zatrjeval je, da mu Furs dolguje denar in mu ga bo vrnil prek teh avtomobilov. V dokaz, da gre za resen posel, jim je kazal očitno prirejene dokumente s Fursa, v katerih je pisalo, da bo posamezen avto prodan na javni dražbi oziroma v »postopku poravnave« s strani stečajnega upravitelja z določeno izklicno ceno. Draganić se je na primer odločil za nakup audija Q7, pravi, da je Kajfežu dal 3000 evrov za varščino. V sodnem spisu je potrdilo o plačilu 1160 evrov, a Draganić trdi, da mu je dal več. »Za avte naj bi bila licitacija. Nismo vedeli, kakšna bo izklicna cena, kdaj bo licitacija. Vsakič, ko sva se slišala, je rekel, da bo, sam pa sem tudi vedel, da se to včasih zavleče …« je pričal.
Podpisana njuna nekdanja zaposlena
Nekateri oškodovanci naj bi mu plačali varščino za več avtov, od nekaterih je pobral denar tudi za »sodno takso«, ki naj bi bila pogoj za dokončno izpeljavo posla. Informacija o ugodnem nakupu se je širila od ust do ust, tako da naj bi bilo ogoljufanih še precej več ljudi. A so se odločili, da obtoženega ne prijavijo, ker so predvidevali, da bodo od njega težko kaj iztržili, ko se je znašel v zaporu zaradi uboja.
Ker avtomobilov kar ni bilo, so oškodovanci začeli sumiti, da je nekaj narobe. Šli so h Krambergerjevi, s katero je Kajfež skupaj upravljal lokal, in ji pokazali »Fursove dokumente«. Rekla jim je, da gre zagotovo za prevaro, saj je oseba, ki je podpisana pod listinami, njuna nekdanja zaposlena.
Kajfež zdaj krivdo prelaga prav na Krambergerjevo. Pravi, da je bil posel z avti njen in da je takrat tudi sam verjel vanj. Denar je jemal v njenem imenu ali pa si ga je sposodil za kaj drugega (recimo pečico) in ga tudi vrnil. Denar je dajal Petri. Res je od »nekaj ljudi« vzel denar za varščino, ko pa je spoznal, da gre za goljufijo, ga je tudi vrnil. Dva meseca pred ubojem Krambergerjeve je iz njunega lokala vzel neke dokumente glede teh poslov in jih skril pri sebi doma v sefu. Povedal je, da mu jih je Petra hotela ukrasti in da je celo najela nekoga za ta umazani posel.
Draganić je včeraj dejal, da ko se je pogovarjal o avtih, je za mizo res sedela tudi Krambergerjeva. Kajfež je govoril, kdo je vodil »posel«, pa ne ve. Kajfež je dejal, da je od njega res vzel denar, ker je v avte verjel. A da je Draganiću tudi sam posodil nekaj denarja in na koncu je sklepal, da sta si bot. Ker mu Draganić ni mogel vrniti denarja, mu je dal celo bisere. A jih Kajfež potem ni mogel prodati. Draganić je odvrnil, da ni dobil vrnjenega ne denarja ne biserov, in vztrajal, da mu je obtoženi še vedno dolžan.
