Dvotedenska podnebna konferenca Združenih narodov, 27. po vrsti (zato COP27), se je v Šarm el Šejku v Egiptu, kamor je prišlo 34.000 udeležencev, namesto v petek končala danes zgodaj zjutraj s skupno izjavo vseh 196 sodelujočih držav. V njej so odobrili ustanovitev sklada za »izgube in škodo«, kot se imenuje, v njem pa bodo zbrani finančni prispevki razvitih držav, namenjeni ranljivim državam, se pravi največjim žrtvam suš, poplav, orkanov, dviga morske gladine in širitve puščav, ki jih znanstveniki pripisujejo podnebnim spremembam. Ta zgodovinski dosežek, potem ko so takšno pomoč trideset let zaman zahtevale revne države, so neprespani in izčrpani udeleženci ob 4.15 zjutraj pozdravili z bučnim aplavzom. Zambijski okoljevarstveni minister Collins Nzovu je tako COP27 označil kot »zelo pozitivno konferenco za 1,3 milijarde Afričanov«.
Kot je za britanski BBC povedala pakistanska ministrica za podnebje Sherry Rehmen, ki je imela kot predsedujoča skupini 133 držav v razvoju pomembno vlogo na pogajanjih v Šarm el Šejku, bodo v naslednjih mesecih določili, kdo in koliko mora plačevati v sklad ter koliko bodo dobile posamezne revne države. Eden od predlogov je, da bi do sredstev prišli z obdavčenjem naftnih in premogovniških družb. Še vedno pa ni odločeno, ali bo v sklad plačevala tudi Kitajska, ki tega noče, čeprav je zdaj odgovorna za 30 odstotkov emisij (ZDA za 12 odstotkov), od leta 1850 pa za skupno 11 odstotkov (ZDA za 20 odstotkov). EU želi, da bi v sklad plačevala tudi Indija.
Potuha fosilnim gorivom
Državam udeleženkam pa ni uspelo doseči napredka glede fosilnih goriv. Kot že leto prej v Glasgowu so v skupni izjavi zapisale, da je treba postopno nehati uporabljati premog, a pri tem niso dodale zaveze o vsaj postopnem zmanjševanju porabe nafte in zemeljskega plina. Antonio Guterres, generalni sekretar OZN, je dejal: »Naš planet je še vedno na urgenci. Drastično moramo zmanjšati izpuste zdaj – in COP se k temu ni zavezal.« Razočarani so številni voditelji držav in nevladnih organizacij, predvsem pa okoljevarstveniki, ki vsi po vrsti zahtevajo, da se čim prej odpravi fosilna goriva.
Yeb Saño, izvršni direktor Greenpeacea za jugovzhodno Azijo, pravi: »Številne države s severa in juga so zahtevale postopno odpravo vseh fosilnih goriv, a te zahteve je egiptovsko predsedstvo ignoriralo. Naftne države in vojska lobistov za fosilna goriva so bile na pogajanjih v Šarm el Šejku premočne.« Jan Kowalzig iz nemškega dela nevladne organizacije Oxfam vidi glavnega krivca v Savdski Arabiji: »To je hudo razočaranje, da v zaključnem tekstu ni prisilnih ukrepov za odpravo fosilnih goriv, čeprav so številne države to zahtevale. Zaradi blokade Savdske Arabije pa tudi ni poudarka nujnosti opiranja na obnovljive vire energije.«
Podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans, ki je bil v Šarm el Šejku eden najpomembnejših pogajalcev, meni, da obstaja vse večji prepad med podnebnimi politikami in ugotovitvami znanosti. »Preveč udeležencev COP27 ni pripravljenih napredovati v boju proti podnebni krizi. Nekatere se bojijo tranzicije in stroškov sprememb,« je dejal. Britanski pogajalec Alok Sharma, ki je lani predsedoval COP26 v Glasgowu, pravi: »Morali smo se ves čas na vse pretege boriti, da bi ohranili vsaj tisto, kar smo dosegli v Glasgowu.«
Načelna zaveza o 1,5 stopinje ostaja
V skupni zaključni izjavi je sicer še vedno cilj, da se povprečna temperatura do konca 21. stoletja glede na sredino 19. stoletja poveča za do 1,5 stopinje Celzija. A strokovnjaki menijo, da se bo s sedanjim trendom, ko ni odločnega zmanjševanja emisij, v omenjenih 250 letih temperatura dvignila za 2,7 stopinje, kar bi z vremenskimi katastrofami, dvigom morske gladine, širitvijo puščav in pomanjkanjem vode hudo prizadelo velik del človeštva. Sicer bi bil ta dvig temperature še veliko večji in posledice podnebnih sprememb bi bile še veliko hujše, če v zadnjih 30 letih ne bi bilo podnebne politike večjega števila držav, ki izhaja iz podnebnih konferenc ZN.