Napetosti v Južnem Kavkazu, med Armenijo in Azerbajdžanom, se zaradi več desetletij nerešenega ozemeljskega spora glede Gorskega Karabaha močno zaostrujejo. Armenski premier Nikol Pašinjan je ocenil, da Azerbajdžan pripravlja skorajšnji napad na Armenijo, saj kopiči svoje sile na liniji stika med državama v Gorskem Karabahu in ob siceršnji meji med državama. V Bakuju te obtožbe zavračajo kot »politične manipulacije«. Močno vre tudi v samooklicani državi z večinsko armenskim prebivalstvom – Gorskem Karabahu. Razlog je azerbajdžanska blokada edine oskrbne poti tega ozemlja. Prav zato se očitno uradni Erevan, ki se je dolgo zanašal na Rusijo kot garanta armenske varnosti, sedaj začenja bolj spogledovati z ZDA. Geopolitična razmerja moči v regiji so najverjetneje pred spremembami.
Blokada se nadaljuje
Blokada Gorskega Karabaha traja vse od lanskega decembra, ko so domnevni azerbajdžanski okoljevarstveniki blokirali pet kilometrov dolg Lačinski koridor med enklavo in armenskim ozemljem. Takrat je Azerbajdžan prekinil tudi dobavo elektrike in zemeljskega plina temu območju. Prometno-oskrbovalna in energetska blokada se je zgodila po tem, ko ruske mirovne sile, ki so bile na območje poslane lani po drugi azerbajdžansko-armenski vojni, niso opravljale svojega mandata in zagotavljale svobode gibanja. Letošnjega aprila so se »okoljevarstveniki« umaknili, njihove šotore pa so nadomestile postojanke azerbajdžanske vojske oziroma poslopja mejnega prehoda. Blokada 120.000 ljudi v enklavi sredi azerbajdžanskega ozemlja – Baku trdi, da Karabah pripada njim – je tako postala institucionalizirana.
Predsednik evropskega sveta Charles Michel, ki je z Nikolom Pašinjanom in azerbajdžanskim predsednikom Ilhamom Alijevim od lani vodil že več krogov mirovnih pogajanj o končnem mirovnem sporazumu obeh držav, je pred dnevi pozival h končanju blokade, ki jo sicer Azerbajdžan še vedno zanika. Podobni pozivi v Baku prihajajo tudi iz Washingtona. Toda že mesece se življenjske razmere v Karabahu slabšajo – primanjkuje prehranskih izdelkov, zdravil in goriva. Armenski in karabaški politični predstavniki sicer tamkajšnje razmere opisujejo kot azerbajdžanski genocid, kot takšne jih je opisal tudi nekdanji generalni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo.
Pašinjanova rokavica Moskvi
Trajajoča blokada in vse pogostejše kopičenje sil na bližnjih območjih sta premierja Pašinjana pred dnevi privedla do izjav, kakršnih si še pred kratkim v državi, ki vse od razpada Sovjetske zveze gosti rusko vojaško oporišče Gjumri s približno 3000 ruskimi vojaki, ni bilo mogoče predstavljati. Pašinjan je ugotavljal, da se je Armenija preveč zanašala na ruska varnostna zagotovila. »To je bila strateška napaka,« je bil oster Pašinjan. Premier je dejal, da zaradi vojne v Ukrajini Rusija ne more zadostiti varnostnih potrebam Armenije. Posumil je tudi, da Rusija zapušča širšo južnokavkaško regijo. Zato mora Armenija diverzificirati svoje varnostne dogovore, je povedal. Napetosti z Moskvo so se sicer kuhale že dlje časa. Erevan letos ni dovolil vojaških vaj (ruske) Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO) na armenskem ozemlju, svojih enot tudi ni poslal na skupne vaje CSTO v Belorusijo.
Nekaj dni po Pašinjanovih besedah je uradni Erevan oziranje proti Zahodu podkrepil še s presenetljivo napovedjo armensko-ameriških vojaških vaj, katerih cilj naj bi bila priprava armenskih sil na sodelovanje v mirovnih operacijah. Vojaške vaje bodo sicer potekale v skromnem obsegu: 85 ameriških in 175 armenskih vojakov bo vadilo zgolj s pehotnim orožjem. V Kremlju so zaradi teh novic zaskrbljeni. Napovedali so nadaljnje spremljanje razmer.
