Ko sem prebiral novico o obnovitvi sodbe generalu Leonu Rupniku, sem bil prvi hip, milo rečeno, začuden, potem pa me je pograbila sveta jeza. Ali na desnici res ni nikogar, ki bi si upal in zmogel reči preprosto: »Zmotili smo se, oprostite!« Res niso sposobni pogledati resnici v oči, da so bili pač na strani tistih mračnih sil v zgodovini, ki so skoraj vsemu svetu namenili smrtno obsodbo, tudi nam Slovencem? Zgodbo bi enkrat za vselej zaprli. S tem bi nehali razdvajati ljudi, obremenjevati sodišča in organe pregona, predvsem pa nehali obremenjevati mlado generacijo s stvarmi, ki sodijo, žal, na temno stran naše zgodovine.
Ampak ne. Skupaj s skrajno desnico se, žal, tudi člani vrhovnega sodišča skupaj s člani zgodovinskih inštitutov (dr. Ferencem, dr. Grando, dr. Greisserjevo in drugimi) na vse pretege in načine trudijo zabrisati sramoto kolaboracije, s tem tudi Leona Rupnika, s fašizmom in nacizmom. Pri tem trudu, po mojem mnenju, grobo zlorabljajo pravo in svetost človekovih pravic.
Vprašam vas: bi si upali stopiti pred oči mojemu očetu, ki ga je Vuk Rupnik skupaj s tisoči drugih, po ukazu Leona Rupnika in generala SS Rösenerja, odvlekel v ljubljanske zapore in od tam v koncentracijsko taborišče (KZL) Dachau ali v gramozno jamo? Bi si mu res upali reči, da KZL pomeni Klimatsko zdravilišče Dachau? Oglasite se. Jaz vam bom povedal to, kar je zaupal nam, naši družini. »Veš, to niso bili ljudje, to so bile zveri.« Imam predlog. Povabim vas na ekskurzijo v Dachau, Ravensbrück, Treblinko, Auschwitz ali pa k sv. Urhu pa v Begunje, da boste na kraju samem lahko poiskali dokaze in napisali opravičila za zločine Leona Rupnika in njegovih pajdašev. Za vse prestano gorje moj oče od Nemčije in prejšnje države ni prejel nobene odškodnine, nič za prestane muke, nič za garaško delo v KZL, za stradanje in poniževanja. Nikdar ni bil upravičen do vrnitve premoženja, pa tudi zahteval ga ni, ker je bil mnenja, da je tej domovini on dolžan in ne ona njemu. Umrl je shiran, a spoštovan.
Zato se mi upira, ko danes poslušam tožbe vseh mogočih ljudi, kaj vse jim je naša, končno samostojna država Slovenija dolžna plačati in vrniti. Brez sramu zahtevajo vračila imetja, in to z obrestmi. V večini primerov so med njimi sodelavci okupatorjev in Cerkev. Vrhovno sodišče bi imelo ogromno dela, če bi se lotilo preverjanja upravičenost takih zahtevkov.
Še to, za zgodovinarje. Leon Rupnik ni bil general. Kraljeva vlada v Londonu mu je ta čin odvzela, zaradi sodelovanja z Italijani in Nemci. Leon Rupnik je bil kvečjemu nemški general, general pomožnih policijskih enot SS. In člani vrhovnega sodišča danes iščete nekakšno pravico za tega zločinca, pripadnika zločinski formacij, obsojenih na nürnberškem procesu. Štel bom, da so končno padle maske vsem. A spomini na zločine kolaboracije vseeno ne morejo umreti nikoli.
Dušan Kaplan, Ljubljana