Naš vodnik, Matej Kržič, profesor zgodovine in geografije, je eden najboljših turističnih vodnikov po Zelenem krasu. Je tudi strasten jamar. Po študiju v Ljubljani se je vrnil v domače kraje, kjer je sicer težje služiti kruh kot v velikih mestih, a sta ga povezanost z naravo in veselje do jamarstva nekako priklenila v te kraje. Z rednim meditativnim tekom, ko je bil najbližje najlepšim sanjam in najtemnejšim globinam življenja, je spoznal, kaj je v življenju zares pomembno. In to je prav gotovo narava. Naravo ima enostavno rad, pravi, da z naravo postaneš drugačen človek.
Najprej nas je vodil v Podcerkev na domačijo Benjamina Žnidaršiča, kjer domuje zavod Ars Viva. Benjamin je tetraplegik, ki je veliko staro kmetijo spremenil v hostel z 29 ležišči in apartmajem za 14 oseb, ki deluje v sklopu zavoda Ars Viva in je prilagojen invalidom. To je tudi prvi namestitveni objekt v Sloveniji, ki je v popolnosti prilagojen invalidom na vozičkih in ki lahko sprejme 30 invalidov naenkrat. Ob našem obisku smo srečali skupino iz zavoda Vozim in Davida Razborška, znanega tudi po odmevni akciji oziroma iniciativi za manj voženj pod vplivom alkohola »Heroji furajo v pižamah«. David skrbi za svoje zdravje in je redno športno aktiven, pogosto se udeleži tudi Maratona Franja.
Kulturni center Ars Viva ponuja vrsto zanimivih kulturnih dogodkov in seminarjev. Za otroke in odrasle organizirajo ustvarjalne počitnice v družbi lokalnih umetnikov in obrtnikov, ki vas naučijo tradicionalnih veščin izdelovanja keramike, slikanja in risanja, poleti pa imajo v amfiteatru glasbene in kulturne dogodke. V hostlu imajo električna in navadna kolesa, električne priklope za invalide, skiroje in tricikle. Prek kolesarske spletne aplikacije pa lahko sami ali v spremstvu vodiča odkrivate najlepše kolesarske poti ter lokalne kulturne in naravne znamenitosti Loške doline. V hostlu nam je Lili Mahne pripravila kulinarično delavnico izdelovanja ptičkov, rožic in prest iz testa. Lili je nekoč živela stresno življenje prezaposlene matere, zadnja leta pa se posveča naravni hrani, ki jo najde v bližnji in daljni okolici. Znana je kot Lili Mahne – mojster za vse. Testene skledice, ki jih je pripravila že pred našim obiskom, je napolnila s solato iz divjega regrata in krompirja. Divji regrat raste v naših gozdovih in je zelo zdravilen, saj vsebuje nekajkrat več vitamina C kot limona.
Križna jama
V jamo nas je popeljal eden najbolj izkušenih jamarjev in predsednik Društva ljubiteljev Križne jame, Alojz Troha. Uradno je v Sloveniji evidentiranih zgolj 22 turističnih jam, neuradno jih je čez 1000. Samo jamarji jih vsako leto odkrijejo nekaj deset. Križna jama je svetovno znana kraška vodna jama, katere posebnost so številna jezera s sigastimi pregradami. Je edina turistična jama v Sloveniji, ki je ohranjena v povsem naravni obliki. Dolžina presega 8 kilometrov, temperatura zraka pa je vse leto 8 stopinj Celzija. Le koga ne pritegne fotografija čolna na smaragdno zeleni vodi? Jama je tako posebna, da jo je treba obiskati. V njej se nahaja eno največjih najdišč kosti jamskega medveda. Po pestrosti podzemnih živalskih vrst se uvršča na 4. mesto na svetu. Mi smo imeli priložnost opazovati netopirje, ki jih je Alojz privabil s posebno napravo z enako frekvenco, kot jo imajo netopirji. Zanimivo, da jamski netopirji tehtajo samo 5 gramov, za ponazoritev njihove velikosti nam je vodnik pokazal vrečko sladkorja za kavo. Najlepši del obiska jame je prav gotovo vožnja po smaragdnem jezeru s čolnom, ki neslišno drsi po vodi, medtem ko lahko po stenah opazujemo kapnike, čeprav ti niso podobni tistim v Postojnski jami.
Grad Snežnik je nedotaknjena podoba preteklosti, kjer nas pričaka grofica Greta, ki jo upodablja Janja Urbiha, ki je predvsem iz veselja do kulturne in zgodovinske dediščine Snežnika našla motiv za spodbujanje obiska gradu, tako da se napravi v grajsko gospo – grofico Greto – in obiskovalcem predstavi najrazličnejše zgodbe in anekdote, povezane z gradom Snežnik. Grad je lepo obnovljen z evropskimi sredstvi, vendar nesrečno sameva daleč stran od obiskovalcev. Greta je bila hčerka upravitelja veleposestva Snežnik, Henrika Schollmayerja, grajskega kronista in zgodovinarja in začetnika prebiralne metode gospodarjenja z gozdovi. V času bivanja na gradu je uvedla šolanje za dekleta za grofice – kjer so se kandidatke za poroko s plemičem naučile kuhanja, plavanja, ročnih del in lepega vedenja. Greta ni imela otrok, hotela je posvojiti. Potem so jo razlastili in s posvojitvijo ni bilo nič. Med prijatelji grofice sta bila tudi Lili Novy in pesnik Oton Župančič, ki je iskal oddih v Loški dolini – tam je napisal pesniško zbirko Med ostrnicami. Janja Urbiha vodi obiskovalce preoblečena v grajsko gospo. Z njo lahko doživite pravo čajanko na vrtu in se posladkate z njenimi sladicami ter prisluhnete zgodbam.
Grad Snežnik ponuja obilico priložnosti za turistični razvoj, vendar se že leta ne zgodi nič. Ni ne sanitarij, ne kave … Ničesar … V objektu Pristava, ki je del grajskega kompleksa, je sicer lepo urejenih šest sanitarij, Polharski in lovski muzej … Vsebina je odlična, a slabo vzdrževana, stavba pa za obiskovalce zaprta. Legenda tudi pravi, da se je grof Herman zaljubil v gospodično, neprimerno njegovemu stanu, ki se ni smela poročiti z njim, vendar jo je čakal, da je ovdovela, in potem sta srečno živela kar nekaj desetletij. Sicer pa Javornik predstavlja naravno mejo s Hrvaško s 30 km gozda. Furmani so nekoč hodili v gostilne in nagovarjali tamkajšnja dekleta. Iz Kozaršč se je bojda šest deklet poročilo v Juršče. Iz Juršč se je zapiti vaški godec Riko preselil v Kozaršče in igral eno in isto pesem znova in znova v gostilni pri Jernejevcu, kjer se je plesalo in pelo. V teh krajih so živeli kontrabantarji, ki so tihotapili konje, poskrili so jih v hleve v Loški dolini. Ko so se dogovorili za ceno, so jih tihotapili po gozdovih v Italijo za trikrat višjo ceno. Ko so prišli z denarjem nazaj v lokalne gostilne, je bila seveda vsa pijača zastonj in po navadi so ves zaslužek zapili.
Zanimiva je tudi zgodba princese Ane z gradu Snežnik, ki je prinesla k nam prvi kroj za spodnje hlače z Dunaja med leti 1850 in 1900. Do takrat ženske niso nosile spodnjic. Ko se je gospodična poročila, je za doto dobila troje spodnjice, dvoje v beli barvi in ene rdeče, ki so morale zadostovati za 10 let, saj ni smela imeti drugega perila. Gornje Poljane so s 1065 metri nadmorske višine najvišje ležeči kraj v Loški dolini. Jure Kordiš ima tu dva apartmaja, sredi gozda pa še dve hiški za opazovanje divjih živali. Obiskovalcem ponuja Doživetje noči, kjer gostje v leseni hiški na kolih vso noč opazujejo dogajanje v gozdu in nočne živali (sove, lisice, srne, medvede, jazbece...) ter poslušajo skrivnostne glasove. Ta program je tudi dober primer izrabe evropskih sredstev. Jure ponuja tudi štiriurni program ogleda medveda skupaj z lovci. Pove, da je danes v Sloveniji okoli 1000 medvedov, včasih jih je bilo le 200. Ker primanjkuje hrane, medvedje vse pogosteje zahajajo v vasi, na vrtove in travnike v bližini stanovanjskih hiš. Program je pomemben za ohranjanje narave in sobivanje človeka z naravo. Gostom tudi skuha, po navadi pripravi jazbeca, a teh zdaj zaradi razsajanja neke vrste tuberkuloze ni. Za ogled medveda se v 90 % zanimajo tujci, največ Nizozemci, pred epidemijo koronavirusa pa je bilo največ Angležev. Jure ima v kozolcu tudi etnološki muzej, saj je član Etnološkega društva Slovenije z najrazličnejšimi kmetijskimi stroji.
Ste že kdaj obiskali Babno polje – slovensko Sibirijo?
Babno polje se razteza na 15 km2 in leži na 756 metrih nadmorske višine. Je najhladnejše območje v Sloveniji, kjer je bila najnižja izmerjena temperatura -34,5 stopinj Celzija. Danes tukaj živi 259 prebivalcev, nekoč 600. To je še vedno območje, kjer veje starodavni duh edinstvene kraške narave, ki ga lahko spoznate z domačinko Alenko Veber, ki vabi na krajše ali daljše sprehode po Babnem Polju, a tudi po širši Sloveniji. Alenka, ki vodi Zavod Rihtarjeva domačija, se je po 30 letih zaradi silnega domotožja vrnila iz Ljubljane domov in začela na novo na 200 let stari domačiji. V Rihtarjevi kašči – na Alenkinem domu – si lahko ogledate kratki film Zeleni kras in prisluhnete predavanju o vremenskih rekordih v Babnem Polju. Za goste ima urejene suhe sanitarije, kajti Babno Polje nima kanalizacije. V času koronavirusa so preuredili svinjski hlev v predstavitveni prostor. Hrana je bila vseskozi pomembna in nekoč je zavarovalnica namesto hiše zavarovala pujsa, konja, ovčko. Alenka pove, da sta oba starša hodila delat in da je traktor prvič pripeljal v Babno Polje pred 49 leti. Ko je mama prišla z dela, je najprej »aglajštala« (počistila) hlev. Ko je konj prišel iz gozda, dve uri ni smel piti, da se ne bi prehladil.
Rihtarjevi so lastniki tipičnega notranjskega skednja iz leta 1925, ostrešje je staro 100 let. Lastovičja gnezda so lep naravni okras skednja. Na njem imajo tudi prenočišča za pohodnike, ki se podajo na pot po transverzali Via Dinarica. Ponujajo jih brezplačno. Via Dinarica je zahtevna pohodniška pot in marsikdo se tudi izgubi. Pregovor pravi: »Čitaj kartu i pitaj seljaka.« Babno polje se povezuje s sosednjim Gorskim kotarjem, saj pot vodi do Čabra ob reki Čabranki. Tam je tudi Palčava šiša, blizu sta mlin in žaga. Alenkina babica je z dvema majhnima otrokoma skrbela za partizane, a ni dobila borčevske pokojnine, medtem ko jo je soseda dobila. Teodor Šuler je bil prvi učitelj, ki je prišel v Babno Polje zaradi kazni. Na Babnem polju v Prezidu je tudi izvir reke sedmerih imen –Ljubljanice. Ime Babno polje se prvič omenja leta 1426. Staro ime je bilo Babino polje, pregovor pa pravi: »Kamor si hudič ne upa, babo išče.« Mateja in Beno Peček sta na koncu male vasi Vrh na sredi poti med mrzlim Babnim Poljem in gradom Snežnik pred leti začela urejati jaso sredi gozda. Danes je to kamp Beli gaber, ki sta ga odprla pred približno pol leta in še ni končan. Iz kozolca sta naredila srce kampa – družabni prostor z mizami in klopmi, kuhinjo s tremi kuhalnimi ploščami, vodo, elektriko, hladilnikom, kjer je priporočljivo, da gostje pospravljajo prineseno hrano, tudi zaradi divjih živali, predvsem medvedov, ki jih je tam veliko. Na vrhu kozolca sta uredila lična skupna ležišča, ki so pregrajena z zavesami za več intimnosti. Mateja in Beno sta velika zagovornika varovanja narave in smiselne porabe njenih virov. Zato jima vodo greje sonce, ki daje tudi električno energijo. Trudijo se proizvajati čim manj odpadkov.
Kamp leži na območju mreže poti Transeuropean Trail – zato je tam ogromno motoristov, kolesarjev, pohodnikov. Aplikacija za iskanje prenočišč za avtodome Park for Night je kamp vključila na svoj seznam prenočišč, saj 20 km naokoli ni klasičnega kampa. Med gosti imajo več kot 80 % tujcev, največ Belgijcev, Nizozemcev. Lanska sezona je bila njihova prva, letos pa že beležijo povratnike, ki cenijo edinstveno izkušnjo sredi gozda. Nudijo tudi bivanje v glamping hiški, v načrtu je še ena. V vasi Vrh so obnovili staro sušilnico sadja, ki je ena redkih vaških sušilnic. Mateja nam postreže »češpovo kašo« s suhimi slivami, ki je tradicionalna jed teh krajev. Ker je najbližja trgovina oddaljena 3 km, v Starem trgu pa se nahaja ena sama gostilna, Mateja pove, da imajo načrt, da bi dvakrat tedensko v kotličku kuhali lokalne enolončnice, kot je na primer tipična jed kavra/koleraba. Bena povprašam, kdo jim je naredil vse te čudovite lesene stvaritve, od kozolca, toaletnih prostorov, glamping hiške, klopic, miz itd., pa pove, da sam. Razen ostrešja, ki so ga naredili tesarji. Lesa nič ne barva, saj se po starem indijanskem izročilu ščiti sam, kajti ko dežuje, se vsa voda odvaja po resicah, ki jih vsebuje vsaka deska. Ob suhem vremenu se resice zaprejo, ko dežuje, pa spet odprejo. V teh krajih je polno medvedov in ker nimajo hrane, prihajajo vse bliže ljudem. Benov tast pove, da je v šestdesetih letih srečal pet, šest medvedov, zdaj pa jih lahko nekaj srečaš že v enem dnevu.
