Kako so doma in po svetu razumeli zgodovinsko vlogo pokojnega Mihaila Gorbačova, ki je po dolgi bolezni v torek preminil v moskovski bolnišnici, so pokazali odzivi ob njegovi smrti. Za 91-letnim zadnjim voditeljem Sovjetske zveze so z Zahoda prihajali globoki izrazi sožalja, medtem ko so v Rusiji novico o njegovi smrti pospremili predvsem s spomini na njegove odločitve, ki jih razumejo kot napačne. Sožalna brzojavka ruskega predsednika Vladimirja Putina je bila zelo hladna, podobno, kot je omahovanje Moskve glede tega, ali bo Gorbačov deležen državniškega pogreba. Na zadnjo pot ga bodo pospremili v soboto, pokopan bo ob soprogi Raisi, ki je umrla leta 1999.
Od Washingtona do evropskih prestolnic so se Gorbija oziroma Miše, kot se glasita vzdevka, ki sta se oprijela Gorbačova, spominjali kot svetovnega voditelja, reformista in mirovnika, ki je omogočil konec hladne vojne in združitev razdeljene Nemčije. V vojno v Ukrajini zatopljeni Putin je o njem zapisal, da je imel velik vpliv na potek zgodovine in je globoko razumel, da so bile konec 80. let prejšnjega stoletja reforme v Sovjetski zvezi nujno potrebne. Putin je sicer razpad Sovjetske zveze, do katerega je prišlo posledično zaradi sproženih reformnih procesov Gorbačova, opisal kot največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja. Brez olepševanja so pokojnega predsednika, ki je oblast prevzel leta 1985, opisali v Kremlju. Tamkajšnji tiskovni predstavnik Dimitrij Peskov je dejal, da je imel Gorbačov napačna pričakovanja, da se bo hladna vojna končala in bo prišlo do trajnega romantičnega odnosa med Zahodom in Sovjetsko zvezo.
Ideja demokratičnega socializma
Prevladujoči negativni ruski odziv na Gorbačovovo smrt – pozitivno so se ga spominjali redki disidenti in priprti opozicijski voditelj Aleksej Navalni – je posledica dejstva, da številni Rusi Gorbačova pojmujejo kot grobarja Sovjetske zveze. Do njenega razpada so namreč pripeljale njegove odločitve, da z reformnima politikama glasnosti (odprtosti) in perestrojke (prestrukturiranja) Sovjetom ponudi svobodo govora in medijev ter možnost kritike oblasti in da decentralizacira odločanje, vzpostavi enakopravnejši odnos med petnajstimi sovjetskimi republikami, omogoči prve svobodne volitve za Kongres ljudskih odposlancev in delni vstop gospodarstva v pogoje tržne ekonomije.
Gorbačov je verjel, da je mogoče sovjetski model postopoma reformirati in ohraniti neke vrste demokratični socializem, ni pa računal, da bo s sočasno gospodarsko in civilnodružbeno reformacijo na dan privrelo toliko nacionalizma (začenši s protesti v Kazahstanu leta 1986), ki ga sam v nasprotju s prejšnjimi sovjetskimi voditelji ni bil pripravljen zatreti s silo. Njegov biograf William Taubman je pred leti zapisal, da je bil Gorbačovov glavni problem ta, da Rusija ni imela izkušenj, kaj storiti s svoboščinami, ki jih je državi ponudil vrhovni sovjet.
Reforme prehitel tok dogodkov
Gorbačovov cilj sprva ni bil vzhodni Evropi ponuditi svobodo in končati blokovsko delitev. Toda notranji procesi v Sovjetski zvezi, ki jih je sprožil s svojimi reformami, so se začeli premikati v to smer. Vse glasnejših zahtev baltskih republik za neodvisnost dolgo ni poskušal zaustaviti s silo. Odpovedal se je doktrini Brežnjeva o možnosti posredovanja sovjetskih sil v državah Varšavskega pakta in končal desetletno vojno v Afganistanu, ki je finančno in moralno še dodatno izčrpala državo planskega gospodarstva sredi začetih političnih in gospodarskih reformnih procesov. Z ZDA je konec osemdesetih let vodil pogovore o korenitem zmanjšanju jedrskega arzenala, ki so pripeljali do vrste sporazumov.
Ko se je plamen ljudskega vstajenja iz Sovjetske zveze razširil na druge članice Varšavskega pakta, so tudi prebivalci Nemške demokratične republike iz Vzhodnega Berlina leta 1989 vse močneje pritiskali na meje razdeljenega mesta, ki jih je ustvaril berlinski zid. Dve leti po pozivu ameriškega predsednika Ronalda Reagana, naj Gorbačov odstrani zid, je sovjetski voditelj res tlakoval pot združitvi Nemčij z besedami, da je to notranjepolitična zadeva obeh držav. V času Reagana (pozneje pa tudi v času predsednikovanja Georgea Busha starejšega) in Gorbačova sta se državi zbližali kot nikoli prej, pa čeprav so bili začetki pogovorov leta 1985 obremenjeni tudi z Gorbačovovo ugotovitvijo, da je Reagan »dinozaver«, in Reaganovo opazko, da je Gorbačov »pravi betonski komunist«.
Nobelov nagrajenec za mir
Medtem ko je politika zbliževanja Vzhoda z Zahodom zadnjemu sovjetskemu voditelju leta 1990 prinesla Nobelovo nagrado za mir (pozneje je del denarne nagrade porabil za ustanovitev kritičnega časopisa Novaja Gazeta, katerega izdajanje je v preteklih mesecih prepovedal Putin), je bil ob vse bolj kaotični situaciji v Sovjetski zvezi leta 1991 tarča poskusa državnega udara, ki ga je pripravilo trdo jedro komunistične partije. Gorbačov je bil aretiran, na pomoč pa mu je priskočil predsednik ruske sovjetske republike Boris Jelcin, ki je potlej krepil svojo moč. Čeprav je poskus državnega udara v Moskvi spodletel, so bili Sovjetski zvezi šteti dnevi. Štiri mesece po udaru je Sovjetska zveza de facto razpadla z ustanovitvijo Skupnosti neodvisnih držav Rusije, Belorusije in Ukrajine. Dan po njeni ustanovitvi je Gorbačov konec leta 1991 kot predsednik neobstoječe države odstopil in še enkrat posvaril, da pridobitev perestrojke ne smejo pozabiti.
