Bijelo dugme so se s tem imenom v javnosti pojavili šele konec leta 1974, potem ko so kot skupina Jutro, ki je delovala med letoma 1971 in 1973, izdali skladbo Kad bih bio bijelo dugme, po kateri so se nato poimenovali. Predvsem pa so Bijelo dugme povzeli ali zaokrožili približno deset let trajajoče rokenrol snovanje jugoslovanskih predhodnikov, ki so jim utrli pot in pripravili teren. Zato se najprej spomnimo pionirskih razmer in akterjev.
Rokenrol glasba se je v Jugoslaviji začela uveljavljati v začetku 60. let, potem ko je bil prvi val rokenrola, ki so mu načelovali Little Richard, Chuck Berry, Fats Domino, Bill Haley, Jerry Lee Lewis, Gene Vincent, Buddy Holly in Elvis Presley, že končan. Elvis je moral leta 1958 v vojsko, Richard je začel verjeti v NLP, Berry je zabredel v obtožbe zaradi zvodništva, Holly je umrl v letalski nesreči.
Richard pomembnejši od Presleyja
Za enega prvih, če ne prvega jugoslovanskega rokenrol izvajalca velja Mile Lojpur ali tudi Mile Najlon, poimenovan po tem, da je prvi v Beogradu nosil najlonsko srajco. Nastopati je začel leta 1958, ko se je rokenrolu v Jugoslaviji reklo še »električna glasba«. Grlom u jagode je TV-serija, ki je zapopadla tiste beograjske čase in izpostavila Mileta Lojpurja, ki je veljal za jugoslovanskega Presleyja. Drugi, če ne prvi veliki jugoslovanski pionir je bil Zagrebčan Karlo Metikoš, kasnejši soprog Josipe Lisac, ki se je zaradi slabih pogojev za rokenrol v domovini v začetku 60. let odpravil v Pariz in si tamkaj pod imenom Matt Collins ustvaril mednarodno kariero.
Pa vendar se zdi, da je bil za jugoslovansko mladež pomembnejši vpliv Cliffa Richarda kot Elvisa Presleyja. Sploh potem ko je leta 1961 v kinodvorane prišel film The Young Ones. Film je navdihnil nastanek številnih zasedb, kakršne so bile v Beogradu Siluete, Elipse in Zlatni dečaci oziroma v Zagrebu Crveni koralji in Bijele strele, ki so leta 1963 posnele prvi jugoslovanski rok posnetek. To je bila skladba Svi trče oko Sue, šlo pa je za priredbo skladbe Runaround Sue ameriškega pevca Diona.
Velja poudariti, da je šlo za zasedbe, ki so nastale pred vzponom zasedbe The Beatles, za katero je bilo bistveno leto 1963, ki se šteje kot leto, ko se je zgodila beatlomanija. Tudi prvi jugoslovanski rok časopis, novosadska revija Ritam, je začel izhajati leta 1962, januarja 1964 pa se je v beograjskih dvorani Dom sindikata zgodil prvi jugoslovanski rok festival Parada ritma, ki obenem velja za prvi rok festival v kaki komunistični državi. Na njem so nastopile zasedbe Safiri, Iskre, Lutalice, Zlatni dečaci in pevka Ivanka Pavlovič. Marca istega leta je prišlo do ponovitve dogodka na beograjskem sejmu, kjer sta igrali tudi zasedbi Siluete in Crveni koralji, prireditev pa je obiskalo 5000 ljudi.
Rezerviranost, ne pa prepoved
Po tem dogodku so se znotraj komunistične partije okrepili pomisleki glede rokenrola kot do glasbe, ki je izhajala iz ZDA in je kot taka nosila imperialistično-kapitalistični predznak. A kot v svoji knjigi Rokenrol v Jugoslaviji 1956–1968 pojasnjuje srbski zgodovinar Aleksandar Raković, se je omenjeni glasbeni žanr v približno desetih letih iz izobčenca spremenil v družbeno sprejemljiv pojav, ki mu partija, potem ko so njeni analitiki ugotovili, da besedila govorijo pretežno o ljubezenskih težavah mladostnikov, ni nasprotovala, ampak celo ponudila podporo. »Obstajala je rezerviranost, vendar ne tudi prepoved. Kot ideološki problem se je rokenrol pojavil leta 1966 v teku trenj znotraj zveze komunistov med Kardeljevo in Rankovićevo linijo, v kateri je Rankovićeva izgubila, med drugim pa se ji je očitalo, da je bila dobra z mladino, ki je bila nagnjena k novim vrednotam, največja nova vrednota pa je bila rokenrol. A ugotovljeno je bilo, da dolgi lasje in mini krila ne predstavljajo ideološkega problema, ampak generacijski razkorak. Tedaj se je praktično formiral model vzornega socialističnega mladinca, ki je obenem nagnjen k zahodnim vrednotam,« je zapisal Raković. Leta 1966 so beograjske Elipse pele Titu za rojstni dan, v Beogradu sta nastopili zasedbi The Searchers in The Hollies, istega leta pa je začela izhajati tudi revija Đuboks. In leta 1967 je bil menda v partijo sprejet prvi dolgolasi državljan.
A prve jugoslovanske rokenrol zasedbe iz 60. let praviloma niso ustvarjale lastne glasbe, ampak so živele od preigravanja priredb po plesih. Tako smo prvi avtorski rok album dobili šele leta 1968, ko je zagrebška skupina Grupa 220, ki ji je načeloval Drago Mlinarec in iz katere je kasneje nastal Parni valjak, izdala ploščo Naši dani. Taisti Zagrebčani so leto pred tem izdali prvo rok ploščo EP s štirimi skladbami, med katerimi je bila poleg priredbe Avsenikove Večer na Robleku, s čimer so dali poklon tedaj mednarodno najuspešnejši jugoslovanski zasedbi, tudi skladba Osmijeh. In ta velja za prvi jugoslovanski avtorski rok hit. Tudi sarajevski Indexi, ki so nastali leta 1962 in veljajo za pionirje progresivnega roka, kot tudi za botre Bijelega dugma, so začeli avtorske pesmi skladati šele leta 1967, tistega leta pa so svoj prvenec izdali tudi koprski Kameleoni, kot tudi ljubljanski Mladi levi. Konec 60. let so se stvari začele pospešeno odvijati. Leta 1968 je bila pod vodstvom Kornelija Kovača, ki je zapustil Indexe in uredniško mesto na sarajevskem radiu, kjer je utemeljil tako imenovano sarajevsko šolo popa, ustanovljena Korni grupa, nemara prva jugoslovanska zasedba, ki je začela kombinirati progresivni rok in etnomotive, čemur je sledila predvsem zasedba Yu Grupa.
Pred pojavom Bijelega dugma in ustoličenjem pastirskega roka, ki mu je uspelo prepričati najširše množice, so se zgodili vsaj še Boom festivali, s prvim leta 1971 v Mariboru, ki so afirmirali rok glasbo in navrgli številne zasedbe, vključno s skupinama Srce in Time, ki so tvorile temelj, na katerem so lahko Bijelo dugme razvili svojo komercialno uspešno paradigmo. In seveda. Leta 1973 je Josipa Lisac posnela Dnevnik jedne ljubavi, prvi jugoslovanski konceptualni album. Tla so bila torej postlana.
