Na začetku vojne je bila izraelska družba nastrojena promilitantno in je najmočneje do sedaj, kar pomnim, in verjetno tudi od ustanovitve Izraela podpirala vojno. Ljudje so bili razumljivo zelo jezni zaradi tega, kar je Hamas storil 7. oktobra. Zato so veliko bolj kot kadar koli prej podpirali to vojno. Povsod so in še visijo plakati z geslom »Skupaj bomo zmagali«. To je bilo oblikovano ob začetku vojne, nato pa so ga podjetja in banke s svojimi logotipi obesili na pročelja svojih stavb. Vidijo se tudi naivna sporočila otrok z isto vsebino, kjer so, ljubeče kot to pač otroci počnejo, vsako črko napisa obarvali drugače.
Na začetku vojne so ljudje jokali in terjali, da je treba iti v Gazo ter uničiti Hamas. Sedaj so ljudje še vedno nepripravljeni opaziti trpljenje ljudi v Gazi. Na začetku vojne je veljalo skorajda za izdajo, če se je o tem govorilo. Če si govoril o ubijanju palestinskih otrok, si veljal za podpornika Hamasa. To je zelo neprijetno, toda lahko razumem, od kod to izvira. Gre za naravno človeško reakcijo. Tudi sicer povsem razumni ljudje so bili posrkani v to vojno norost. Poznam uglednega pravnika za človekove pravice, ki dela že trideset let, je član gejevske skupnosti in ni pripadnik radikalne levice. Po napadu je govoril, da moramo uničiti Gazo, kot je bil Dresden uničen med drugo svetovno vojno. Zaradi tega, kar so nam storili 7. oktobra, si ne zaslužijo milosti, se razmišlja. Ta možakar se je sedaj umiril. Nasprotuje vojni in se zavzema za prekinitev ognja. To zame pomeni, da se stvari spreminjajo.
Na začetku vojne je bilo tudi povsem nemogoče organizirati proteste proti vojni, saj je policija kakršne koli poskuse zatrla z veliko nasilja. Rekli so, da poziv k prekinitvi ognja v Gazi pomeni podpiranje Hamasa, kar pa ni dovoljeno. Prav tako so ljudi aretirali ali pa so izgubili službo, če so na facebooku govorili proti vojni. Sedaj smo s pritožbami na vrhovno sodišče ponovno dobili pravico do protestov proti vojni. Ves čas potekajo protivojne demonstracije, ki sicer niso velike, z več sto ali največ tisoč ljudmi, vendar jih vsaj lahko izvajamo. Policija nadleguje in povzroča težave, vendar tega ne prepoveduje več v celoti.
Kar razlagate, je precej podobno razmišljanju Orly Noy, direktorice nevladne organizacije B'Tselem. Zapisala je, da je izraelska levica hitro izgubila sočutje za Palestince. To sočutje je po njeni oceni temeljilo na kolonialni miselnosti, da morajo biti inferiorni podrejeni, hkrati pa morajo biti tudi hvaležni za njihovo podporo. Prav to naj bi se po njeni oceni spremenilo.Vse je odvisno od tega, kaj razumete kot izraelsko levico. Del nje si namreč takšnega imena po moji oceni ne zasluži. Veliko ljudi je do 7. oktobra govorilo, da jim je žal za Palestince, od takrat pa tega niso več govorili. Na tem mestu ni treba govoriti o kolonialni miselnosti. Kar se dogaja, je podobno dogajanju v evropski družbi leta 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna. Nenadoma so miru naklonjeni ljudje postali naklonjeni vojni.
Se pa zadeve začenjajo spreminjati. Ljudje niso več tako navdušeni nad vojno v Izraelu kot pred petimi meseci. Razlogov je več. Eden je, da vojna ni zelo uspešna. Vojaki odhajajo v Gazo. Pobili so veliko hamasovcev, a Hamas še vedno obstaja. V obsežnem sistemu tunelov, ki so jih zgradili, odkrivajo te rove in pobijajo hamasovce, potem pa spet odkrijejo nove tunele. Vse je videti kot neskončna zgodba. Izraelcem ni mar za življenja Palestincev, zelo pa jih skrbi za življenja njihovih sinov in hčera. Zelo so občutljivi glede izraelskih vojakov.
Potem je tukaj še zgodba glede talcev v Gazi. Njihovi sorodniki so se izkazali kot močna sila. Prirejajo številne shode in imajo veliko podporo. Vlada pravi, da obstajata dva cilja vojne: uničiti Hamas in osvoboditi talce. V teoriji sta ta dva cilja združljiva, v praksi pa vse bolj postaja jasno, da ne gresta skupaj. Nadaljevanje vojne namreč pomeni, da bo veliko teh talcev ubila izraelska vojska zaradi bombardiranja. Nekaj talcev je že tako umrlo.
Ta čas v Izraelu nimamo močnega mirovniškega gibanja. Pet let po začetku vojne v Libanonu leta 1982 je obstajalo veliko protivojno gibanje, a takrat ljudje niso verjeli, da je bilo upravičeno začeti vojno v Libanonu. Sedaj je situacija povsem drugačna. Le postopoma se začenja dvomiti o tem, da je vojna upravičena. Izrael se pogaja s Hamasom o izpustitvi talcev. Po eni strani vlada pravi, da so hamasovci novi nacisti oziroma so enaki kot teroristična skupina Islamska država in jih je treba uničiti. Hkrati pa se tudi z njimi prek posrednikov pogaja.
To je eden od paradoksov, ki jih omenjate. Drugi je, da Netanjahuja na premierskem položaju podpira zgolj še okoli 30 odstotkov volilcev, medtem ko je podpora za vojno še pri 50 odstotkih, čeprav je tudi močno padla. Kako torej Netanjahuju uspeva ostajati na oblasti?Razlikovati moramo med podporo Netanjahuju in podporo vojni. Veliko ljudi sedaj protestira proti Netanjahuju, češ da je on odgovoren za fiasko 7. oktobra ter da bi moral odstopiti in bi izvedli nove volitve. Obstajajo pa ljudje, ki podpirajo vojno, ne pa tega, da jo vodi Netanjahu kot premier. Situacija je zelo zapletena. To se vidi tudi na demonstracijah v Tel Avivu. Nekateri ljudje pravijo, da je Netanjahu kolaborant Hamasa, saj jim je dal denar (Katarju je dovolil finančno pomoč Hamasu, op. p.), brez katerega jim ne bi uspelo izvesti napada.
Pred dnevi je vodja senatne večine v ZDA Chuck Schumer močno razburil Netanjahuja z besedami, da je Izrael država izobčenka, da bi moralo priti do premirja in tudi do novih volitev v Izraelu. Vladajoči Likud se je odzval z besedami, da obstaja široka podpora za vlado in zanimivo, tudi največji Netanjahujev nasprotnik v vladi Beni Ganc se je izrekel proti tujemu vmešavanju.Seveda se je Ganc tako odzval. Mislim, da ne obstaja država, ki ne bi rekla, da je proti vmešavanju ZDA v njihove notranje zadeve. Toda mnogo politikov v različnih državah je veselih, če pride do vmešavanje ZDA ali Rusije v njihove notranje zadeve, če to pomaga interesom politikov, a to ne pomeni, da bodo politiki to priznali. Ganc upa, da bo naslednji premier. Vse javnomnenjske raziskave kažejo, da ima dobre možnosti za to. A zaenkrat je v vladi, saj izkazovanje dejstva, da je del vlade nacionalne enotnosti, služi njegovim interesom. Slej ko prej bo zapustil vlado. Kako se bo to zgodilo, še ni jasno.
Zelo bom vesel, ko Netanjahu ne bo več premier. Toda nisem prepričan, da bom zadovoljen, če bo vojno v Gazi vodil Ganc. Utegnil bi biti bolj agresiven, saj bi bil prepričan, da ima široko javno podporo. Rad bi seveda videl, da se vojna konča. Konkretno upanje so sedanja pogajanja v Katarju. Prekinitev spopadov bi lahko uvodoma trajala šest tednov, prav tako ne bi prišlo do napada na Rafo, kamor se je zatekel poldrugi milijon razseljenih ljudi. In potem upam, da se bo vojna končala.
Združeni narodi sedaj svarijo pred veliko lakoto v Gazi, še posebej če bo prišlo do napada na Rafo. Joe Biden medtem Netanjahuja poziva, naj v Washington pošlje delegacijo, ki ji bodo predstavili možnosti, kako izvesti poseg v Rafi brez obsežnega kopenskega napada …Če bo prišlo do napada na Rafo, bo nedvomno ubitih veliko ljudi. Izrael trdi, da jih želi prej evakuirati. Toda kam? Ne želijo, da bi se vrnili v mesto Gaza. Na začetku vojne je bilo povsem jasno, da želijo izvesti obsežno etnično čiščenje v Gazi in izgnati ljudi v egiptovsko sinajsko puščavo. Če temu ne bi močno nasprotoval egiptovski predsednik Sisi, bi se to zgodilo in izraelsko javno mnenje bi bilo takrat temu močno naklonjeno.
Sedaj se spet razmišlja, da bi se ljudje lahko vrnili v mesto Gaza, a je tudi Izrael do tega zadržan, ker naj bi se z njimi vrnil tudi Hamas. Postavlja se tudi vprašanje, kdo bo po vojni vodil Gazo. Američani bi radi, da je to palestinska uprava, a Netanjahu temu močno nasprotuje, ker bi ta promovirala ustanovitev palestinske države, česar pa si spet ne želi. Prav tako noče izraelske odgovornosti za Gazo z vojaško vlado, saj bi to pomenilo, da mora Izrael tudi zgraditi vse, kar je uničil med napadom. Škoda se ocenjuje na 90 milijard dolarjev. Ker v Gazi obstaja splošen kaos in je humanitarna pomoč pogosto ukradena, tudi to vpliva na prepričanje v Izraelu, da vojna postaja vedno večji fiasko.