Po besedah nekdanjega direktorja MAO Zupančiča se je Kerševan strokovno izoblikoval v krogu Mihevca in z njim v nadaljevanju kariere sprva tudi sodeloval ter poučeval pri predmetu stanovanjske zgradbe na fakulteti za arhitekturo. Mihevc je v njem prepoznal močno osebnost, zato po Zupančičevih besedah ne preseneča ustvarjalni odmik in odličnost, ki ju je Kerševan uresničil v številnih projektih doma in v tujini, predvsem v tedanjih neuvrščenih državah.
Leta 1972 je za blagovnico v Idriji 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada, znan pa je tudi kot avtor krematorija na ljubljanskih Žalah ter številnih oprem veleblagovnic in drugih projektov. »V svojem zadnjem obdobju se je aktivno udejstvoval skupaj s kolegom Milanom Kovačem s pobudami, kako arhitekturne in urbanistične naloge bolje povezati z dediščino in kako jih narediti bolj humane,« je še poudaril Zupančič.
V arhitekturni reviji Outsider pa so v krajšem spominskem posvetilu zapisali, da je bil Kerševan »vizionar in zagovornik arhitekturne dediščine«. Svoje arhitekturne rešitve je po navedbah revije udejanjal vse od Mongolije do Sibirije, Kube in Iraka. »Ključna nota njegovih del je bila povezava z naravo in čim manjšim poseganjem vanjo,« so dodali.
