Argentina časti novega nogometnega boga. Mariu Albertu Kempesu in Diegu Armandu Maradoni se je pridružil Lionel Messi. Argentinci so nogometašu francoskega PSG veličino priznavali tudi že prej, a mu »zamerili«, da ob vseh silnih uspehih pri Barceloni ni prinesel slave tudi svoji domovini. To se je v zadnjem letu in pol močno spremenilo. Messi je namreč Argentino lani najprej popeljal do naslova južnoameriškega prvaka, zdaj pa še do naslova svetovnega prvaka. Kot vse kaže, pa s tem ni rekel zadnje besede v dresu z državnim grbom.
Scaloni soigralec Messija ob njegovem debiju za Argentino
»Gremo, Diego, daj mu moč. Prosim, Diego, naj zadane,« je Lionel Messi ob pogledu proti nebu govoril pred zadnjo enajstmetrovko Gonzala Montiela, ki je Argentini v nedeljo prinesla tretji naslov svetovnih prvakov. Nato je le padel na kolena, številni soigralci pa so ga prišli objet. Vedeli so, kaj mu to pomeni. Na 26. in bržkone svoji zadnji tekmi na mundialih je osvojil tisto, kar mu je še edino manjkalo v karieri. Tisto, česar si je najbolj želel. Tisto, zaradi česar bo zdaj v domovini priljubljen vsaj tako, kot je bil njegov idol Maradona. V petem poskusu mu je le uspelo. Ob vsem pritisku tega sveta. Privoščijo mu mnogi. Celo nekateri Francozi so navijali zanj, kar je pred finalom obelodanil selektor Didier Desachamps in pripomnil, da tega ne razume najbolje.
Nogometni bogovi se znajo čudno poigrati z usodo nogometašev. Zdi se, da imajo za največje spisane prav posebne scenarije. In da je v njih polno zanimivih naključij. Kot da so Messija trpinčili vsa leta, da je bila nato zgodba o reprezentančnem uspehu še toliko bolj posebna. In kot da je bil Lionel Scaloni tisti, ki je moral priti na klop izbrane vrste, da je z njim delil najbolj srečne trenutke. Argentinski selektor je bil kot soigralec zraven, ko je Messi 17. avgusta 2005 debitiral za izbrano vrsto na prijateljski tekmi proti Madžarski. Njegov nastop ni trajal dolgo. Ko je v drugem polčasu zamenjal Lisandra Lopeza, je na zelenici zdržal vsega 43 sekund. Ob prodoru je namreč dres takrat 18-letnega v Rosariu rojenega nogometnega genija vlekel eden od madžarskih nogometašev, kar ga je tako ujezilo, da je proti njemu zamahnil s komolcem in posledično prejel rdeči karton. Mediji so Messija takrat močno kritizirali zaradi neprimernega obnašanja, najbolj pa ga je branil ravno Scaloni. Sedemnajst let kasneje se mu je Messi za to na neki način oddolžil in zaokrožil verjetno najbolj neverjetno zgodbo v zgodovini nogometa.
Prvotnega načrta se ne bo držal
Čeprav se na lepši način ne bi mogel posloviti od argentinskega dresa, se to na presenečenje mnogih še ne bo zgodilo. Messi želi še nekaj časa uživati v slavi. Ne nazadnje si je to tudi zaslužil. »Prvotni načrt je bil, da v primeru naslova svetovnega prvaka zaključim reprezentančno zgodbo. Dosegel sem vrh in slovo od argentinske reprezentance v takem trenutku bi bilo naravno. Kaj naj si še želim? Imam naslov prvaka južnoameriškega prvenstva in svetovnega prvenstva. In to skoraj na koncu kariere. Ljubim nogomet in svoj poklic. Kot tudi ljubim Argentino in reprezentančno moštvo ter soigralce. Ne bom še odšel. Rad bi užival v še nekaj tekmah kot svetovni prvak,« je s solznimi očmi obelodanil Lionel Messi in še enkrat več rojake spravil v delirij.
Messi je že pred začetkom svetovnega prvenstva nedvoumno naznanil, da bo to njegovo zadnje svetovno prvenstvo. Naslednje bo čez tri leta in pol v ZDA, Mehiki in Kanadi, takrat bo dopolnil 39 let. Malo verjetno je, da bi si premislil, a Lionel Scaloni pravi, da bo zanj vedno imel mesto v izbrani vrsti. »Če bo še hotel igrati, ima mesto zagotovljeno. Več kot zasluži si, da sam odloča o tem. Neverjeten privilegij je, da sem ga lahko vodil kot trener. Kar prenaša na soigralce, je nekaj, česar ne morem pojasniti, česa takega v življenju še nisem videl,« je pojasnil Lionel Scaloni, ki ima velikega zasluge za vrhunske Messijeve predstave v argentinskem dresu. »Ko smo si zagotovili mesto na svetovnem prvenstvu, sva se odkrito pogovorila na štiri oči. Rekla sva si, gremo na vse ali nič. Zadovoljstvo bi lahko bilo nepopisno, a prav tako tudi razočaranje. To je bilo glavno sporočilo. Messi mi je rekel, da verjame v uspeh, a tudi če ga ne bo, ni sramota poskusiti. Njegove besede so mi dale gromozansko spodbudo. Zaradi ogromnih pričakovanj sem čutil tesnobo, po tem pogovoru pa sem se povsem sprostil. Razkril sem mu svoja čustva, njegov odgovor pa mi je dal vedeti, da delam nekaj prav. To je zgodba, ki sem jo hotel razkriti vsem, saj je resnično čudovita.«
