Majhen, manjši, najmanjši. Če pogledamo današnje modele osebnih vozil, ugotovimo, da ekstremno majhnih tako rekoč ni več naprodaj, saj so tisti, ki so bili nekoč majhni, občutno zrastli. Nič drugače ni s smartom fortwo, ki je bil z 2,54 metra dolžine pravi mestni avto, a se začuda ni najbolje obnesel, saj ni sprožil prodajne euforije, ki so jo njegovi razvojniki pričakovali. Da pa malčki na štirih kolesih vendarle lahko pijejo vodo, je v preteklosti dokazoval subaru 360. Dvovratni mestni avto, ki je potencialne kupce nagovarjal med letoma 1958 in 1971, bil pa je čisto prvi subaru, ki je osvojil srca 392.000 zemljanov.
Razvit je bil v skladu s predpisi, ki so veljali za japonske majhne avtomobile, ki se jih je oprijelo ime kei, narejen pa je bil poceni in z željo, da bi po drugi svetovni vojni pomagal motorizirati Japonsko. Zato je bil namenoma krajši od treh metrov (en centimeter, če smo natančni), njegova teža je bil vsega 410 kilogramov, prostornina motorja pa omejena na 356 kubičnih centimetrov. Odtod ime 360. Hitro se ga je oprijel nadimek pikapolonica, kmalu pa je postal uspešnica, ob klasični različici pa so ponujali tudi karavansko in zgoraj brez.
Dva so prodajali za ceno enega
Dober glas o modelu 360 s samomorilskimi vrati, ki se odpirajo v nasprotno smer od klasičnih, je prišel tudi onkraj Luže, kjer so jih prodali kar 10.000 in oglaševali kot poceni (stal je 1297 dolarjev) in grdo vozilo. Za ameriške razmere pa avto varnostno ni bil najbolj primeren, saj se je v trkih z velikimi avtomobili izkazal za zelo nevarnega. Ko so pri reviji Consumer Reports zapisali, da za Američane ni sprejemljiv, se je prodaja ustavila. Še celo zastava yugo se je kasneje prodajala bolje. Ker so imeli prodajalci na zalogi še kar nekaj vozil, so se odločili za marketinško akcijo, v kateri so dva ponujali za ceno enega. Tiste, ki so jim ostali, pa so enostavno uničili. Kljub temu zanimanje po modelu 360 obstaja še danes, saj se je razvil kult, avto pa velja za redek zbirateljski predmet. Danes se na dražbah prodaja za med 30 in 50 tisoč dolarjev.
Maksimalna hitrost modela 360 je bila 97 kilometrov na uro, moč pa se je na zadnji kolesi prenašala prek 3-stopenjskega ročnega menjalnika. Pospešek do stotice je bil zelo dolgih 37 sekund, poraba pa od 6,7 do 9,4 litra, pa čeprav je Subaru oglaševal, da je zgolj 3,6 litra. Motor je imel ob predstavitvi 3. marca 1958 vsega 16 konjev (12 kW), do konca proizvodnje pa so mu moč povečali na 25 konjev (19 kW). Nič čudnega, da ni bil bolj zmogljiv, ko pa so bile tedaj omejitve v japonskih mestih postavljene pri 40 km/h, ljudje pa so dnevno v povprečju prevozili okoli 13 kilometrov, tudi zato, ker so bile ceste majhne. Vožnja s 360 je za današnje razmere zelo zahtevna, tudi zavoljo neustreznih zavor in volana brez pomoči serva, za volanskim obročem pa ni dovolj prostora niti za voznika, ki je v višino povprečno raščen. Ko se odpro samomorilska vrata, pa je videti zgolj tanko pločevino tal in strehe. Kar se varnosti tiče, pa boste med vožnjo bolj varni z avtom, ki je narejen iz ovoja iz mehurčkov. Voziti se dinamično je seveda misija nemogoče. Še več, stari fiat 500 s podobno močjo se v primerjavi s 360 pelje kot corvetta Z06. A to zbirateljev sploh ne moti. Med njimi je na primer Pat Quilter, ki živi v Kaliforniji in je ponosen lastnik enega izmed 10.000 modelov 360, ki so jih uvozili onkraj Luže. Njegov je letnik 1970 in je rumene barve, zato spominja na taksi. »Ko se namestim na prednji sedež, v avtu ni več prostora, zato je vedno zgodba zase, ko se na pot odpraviva dva,« pravi Pat Quilter in dodaja, da je avto obarvan v rumeno namenoma, da na različnih predstavitvah takoj pade v oči.
Prestavni vzorec v obliki črke H
Med ponosnimi lastnik subaruja 360 letnik 1968 je tudi Japonec Chiharu Tamura, ki je avto kupil za 250.000 jenov, kar je bilo tedaj zavoljo visoke vrednosti jena 3147 dolarjev. Da je Tamura njegov lastnik, je nekaj posebnega zato, ker je pri bil razvoju lexusa LFA namestnik glavnega inženirja, govorimo pa o avtu, ki stane 375.000 dolarjev, njegov motor ima moč 560 konjev. »Moj 360 je nekoč zmogel maksimalno hitrost 100 km/h, kar je bilo mogoče zaradi nizke teže. Najbolj zahtevno je prestavljanje, pri katerem je potrebno biti previden. Vzvratna in prva sta na levi, druga in tretja pa na desni strani,« pojasni Chiharu Tamure in doda, da je prestavni vzorec v obliki črke H, prva prestava pa ni sinhronizirana. Sam je sicer še del časov in generacije, ko so bili na Japonskem moški vredni več od ženske. V avtu sta se na prednjih sedežih vedno vozila moška, na zadnjih pa je bil prostor za ženske. V ZDA, kamor je subaruje 360 uvažal Malcolm Bricklin, se to zdi nekaj nepredstavljivega. Kljub temu pa je avto tako na Japonskem kot v ZDA danes urbana legenda, mnogi prodajalci pa se še danes tolčejo po glavi, ker so jih raje uničili, kot pa da bi počakali na druge čase, ko bi za avto iztržili zlate palice.
