Posebne okrajne komisije so vsakemu kmetu in drugim imetnikom obdelovalnih kmetijskih površin določile, koliko pridelanih dobrin, kot so poljski pridelki, jajca, mleko, perjad in klavna živina, morajo oddati v okrajna zbirna skladišča. Kmetje so morali količino pridelanih dobrin sproti in natančno sporočati lokalnim oblastem, sicer jim je grozila kazen. Po zakonu o agrarni reformi, zakonu o nacionalizaciji, ustanavljanju kmetijskih zadrug, procesu socialistične preobrazbe vasi je obvezna oddaja kmetom predstavljala novo nevšečnost, zaradi česar so se ji skušali na različne načine izmikati. Tudi tako, da so pridelali manj poljščin in vrtnin, kot bi lahko. Poleg tega so jim člani lokalnih komisij za oddajo dostikrat tudi z nepoštenimi nameni določili krivične količine pridelka za oddajo. Ko so nezadovoljni kmetje leta 1951 začeli množično izstopati iz zadrug, je oblast leta 1952 obvezno oddajo odpravila. Določene vrste živil je Jugoslavija na podlagi posebnega sporazuma do začetka 60. let pridobivala iz ZDA.
Večino letošnjega odkupa bodo izvedle kmetijske zadruge
Na spodbudo Republiške zveze kmetijskih zadrug je bila včeraj v Ljubljani celodnevna konferenca predsednikov okrajnih zvez kmetijskih zadrug in predsednikov okrajnih kmečkih partijskih komisij. (…)
Eno zelo važnih vprašanj, ki sedaj zanimajo naše kmetijske zadruge in okrajne zadružne zveze, je njihovo letošnje sodelovanje pri odkupih. (…)
Pri tej reorganizaciji pa je nevarnost, da bi zadruge ne bile dovolj ekspeditivne pri oddajanju odkupljenega blaga. Proti takim pojavom se bo treba vztrajno boriti in zahtevati od zadrug, da bodo vse odkupljeno blago sproti oddajale v okrajna zbirna središča. Med tem ko smo danes v mestih in industrijskih središčih v velikih težavah glede preskrbe z maščobami in je pri tem za nas važen vsak kilogram odkupljene maščobe, je nedavni pregled odkril, da so nekatere zadruge imele dlje časa na skladišču po 500, 1000 in še več kilogramov maščob. V kamniškem okraju so na primer našli v treh zadrugah 2300 kg maščob. (…)
Po nekaterih okrajih se pogosto pokažejo partikularistične tendence. Odkupijo se določene količine na primer masti, pa okraji o tem ne poročajo, temveč jo kar razdelijo med svoje potrošnike. (…) So zadruge, ki se izgovarjajo, da ne morejo ničesar oddati. Ko pa prirejajo svoje veselice, pogostijo s pečenkami in z raznimi dobrotami več sto ljudi. Tako se je zgodilo v Bukovici. (…)
Slovenski poročevalec, 2. junija 1950
Po 22 letih na obisku v rojstni domovini
(…) Oglasila se je vdova srednjih let in se zaklinjala, da ne bo ničesar več prodala državi, da je že dosti dala, da so ji krivično odmerili itd. In potem je sledila splošna debata. (…)
Enakopravnost (Cleveland), 2. junija 1950
Jugoslavija prosi Združ. države za živila
Nek predstavnik ameriškega poljedelskega ministrstva je sporočil, da se zastopniki jugoslovanske vlade in ameriškega poljedelskega ministrstva pogajajo o možnosti, da bi Jugoslavija kupila odvišna ameriška živila. Jugoslovanski zastopnik se je v tej zadevi neuradno obrnil na ameriškega poljedelskega ministra Charlesa F. Brannana.
Jugoslavija je prva članica prehranjevalne in poljedelske organizacije Združenih narodov, ki se bo pogajala za nakup ameriških odvišnih živil. (…)
Demokracija (Trst - Gorica), 8. septembra 1950
Ugotovitev zmogljivosti – pot do izpolnitve oddaje žita v slovenjgraškem okraju
V slovenjgraškem okraju, kjer so izpolnili doslej komaj 52% obvezne oddaje žita, popravlja sedaj posebna komisija okrajnega poverjeništva za državne nabave na sejah množičnih organizacij skupaj z odborniki v nekaterih ljudskih odborih plane, ki iz raznih vzrokov (suše, toče in podobno) ne ustrezajo dejanskemu stanju. (…) Ponekod se pojavlja skrajni oportunizem, ki nima nič skupnega z resnično zmogljivostjo kmetovalcev. Tako so n. pr. v Turiški vasi izračunali, da bi morali za preskrbo prebivalstva v kraju celo prejeti še 4000 kg žita! Takšni »računi« so seveda smešni, kajti če bi tako »pošteno računali« vsi, bi prišli na koncu do tega, da bi morali naši delavci in nameščenci prehranjevati naše kmete. (…)
Velika ovira za hitrejši odkup so marsikje krajevni kmetijski poročevalci, ki ščitijo velike kmete in preobremenjujejo male. Sebi takšni poročevalci navadno sploh pozabijo predpisati obvezno oddajo. (…)
Slovenski poročevalec, 12. septembra 1950
Odkup v območju MLO dobro napreduje
Kljub temu, da kmetje v območju MLO Celje ne prihajajo radi na množične sestanke, so se vendar v zadnjem času pri odkupih zelo izkazali. Seveda je še vedno najti »cvetke«, ki namenoma zavirajo pravočasen odkup. (…) Slabši pri odkupu so kraji Lokrovec, Ostrožno in Košnica. Temu so krivi posamezni kmetje, ki vedno čakajo do zadnjega trenutka in oddajo pridelke šele takrat, ko komisije ugotovijo, da je suša le pustila toliko, da bi lahko zadostili obvezni oddaji, poleg svoje prehrane seveda. (…)
Oddaje pa ne razumejo nekateri večji kmetje, pri katerih je suša vse pobrala, pri katerih krave ne molzejo, ves pridelek je pri njih za nič itd. (…)
Celjski tednik, 28. oktobra 1950
Odpravljen obvezni odkup kmetijskih pridelkov v Jugoslaviji
BEOGRAD, 7. – Z odlokom zvezne vlade je bil danes odpravljen obvezni odkup pšenice, rži, koruze, ovsa in ječmena. V veljavi ostane samo še obvezni odkup volne. Vsi ostali kmetijski proizvodi pa so zdaj na prostem tržišču. (…)
Primorski dnevnik, 8. junija 1952
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib