Omenjena prigoda ni izoliran primer. Razvijalci varnostnih sistemov vlagajo veliko energije v iskanje pravilnih oblik podajanja informacij vozniku in tudi količinam informacij, ki jih je voznik sploh še sposoben dohajati. Pogoste so tudi zamisli, da bi sisteme razvili po vzoru računalniških iger in mnogo podatkov izhodiščno zaklenili. Voznik bi dostop do njih dobil, ko bi izkazal sposobnost shajanja z dodatnimi informacijami med vožnjo. Prave mere ne najdejo vedno.
To ni edini problem. Včasih se tudi zgodi, da asistenčni sistemi preprosto zatajijo oziroma se odzovejo situaciji neprimerno. Najbolj slaven primer je trzanje volana, ko avtomobil zmotno oceni, da nenačrtno zapuščamo pas. Menjavanje cestišča ob delu na avtocesti je najbolj pogost primer, ko ima voznik občutek, kot bi se boril proti vozilu, ki ga je prevzel morilski duh.
Ker so avtomobili zunaj opremljeni z vse več visokoločljivostnimi kamerami ter kvalitetnimi in velikimi zasloni znotraj vozila, postajajo oblikovalci vse manj osredotočeni na preglednost vozil. Zlasti ob vzvratni vožnji. Problem predstavlja tudi vse večje zanašanje oblikovalcev in voznikov na opozorilne luči ob mrtvih kotih. Nisem ludist, a imam občutek, da zaradi vsega tega postajamo bolj leni in manj pozorni vozniki. Sistemi so vsekakor dobrodošli in gotovo dnevno preprečijo veliko nezgod. Ker lahko včasih zatajijo, pa moramo za volanom tudi ljudje ohranjati potrebno pozornost.
Potem pa je tu še inteligentna asistenca za hitrosti (ISA). Vozniki nekaterih novejših vozil jo že poznate. Gre za opozorilno piskanje, ko minimalno prekoračite hitrost. Od julija 2024 bo v novih avtomobilih v EU ta sistem obvezen. Rešitev bi lahko veliko doprinesla h kulturi vožnje v Sloveniji, kjer je omejitev na mnogih cestah pogosto razumljena kot najnižja dovoljena hitrost. Iz izkušenj lahko zagotovim, da je sistem nadležen in voznika ob daljši vožnji kar prisili v spoštovanje omejitve, ki je izrisana na zaslonu. Pozor! Napisal sem »izrisana na zaslonu«. Samodejni sistemi za zaznavanje omejitev so se vsaj v Sloveniji izkazali za zelo nezanesljive. Največ težav jim predstavlja prenehanje omejitev. Priznam. Vozil sem že 100 km/h na odseku z omejitvijo 130 km/h, ker so me po dolgi poti jezni pogledi voznikov za menoj motili veliko manj od neumornega piskanja v kabini. Sistem se sicer da izključiti, a se ponovno nastavi ob vsakem novem zagonu vozila. Bo divjake res umiril, ali bomo vsi veliko bolj živčni in senzorično obremenjeni za volanom? Bomo videli.