Politiki, oblastni in opozicijski, najraje obljubljajo. Vodja britanske vlade Rishi Sunak, ki je v premierskem sedlu šele od 25. oktobra, je včeraj z velikim govorom, v katerem je nanizal pet velikih obljub, najbolj razočaral zaposlene v javnem zdravstvu, ki je na robu prepada. Za njegovo reševalno službo, urgenco, je mogoče reči, da že razpada. In vendar je bila z zdravstvom povezana samo ena Sunakova obljuba.
Premier je včeraj napovedal, da se bo položaj v Britaniji, ki je v najhujši draginjski in ekonomski krizi med vodilnimi ekonomijami, izboljšal v nekaj mesecih, da bo letos prepolovil inflacijo in zvišal gospodarsko rast, zmanjšal javni dolg ter ustavil prečkanje Rokavskega preliva migrantov v čolnih. Kaj pa kriza javnega zdravstva? Ni je niti priznal. Obljubil je, da bo zmanjšal rekordno število devet milijonov Otočanov, ki čakajo na rutinske preglede, zdravljenje in operacije, ni pa povedal, kje, za koliko in kako. Kritiki dvanajstletne vladavine konservativcev soglasno trdijo, da zavestno uničujejo javno zdravstvo, ker ga hočejo, korak za korakom, privatizirati. Celo sedemdeset odstotkov Otočanov, ki volijo konservativce, pravi, da so ti v javnem zdravstvu naredili zmešnjavo.
Pavšalno o krajšanju čakalnih vrst
Zdravniki pravijo, da je Sunak z ohlapno obljubo o zmanjšanju čakalnih vrst pokazal, da ne ve, kaj se dogaja v javnem zdravstvu. »Čakanja ne moreš skrajšati, če ne moreš pomagati niti tistim, ki pridejo skozi vrata bolnišnic. To je nekaj podobnega, kot bi rekel, da boš zgradil novo hišo, medtem ko obstoječa gori. Najprej moraš pogasiti požar,« je premierjev govor komentirala otorinolaringologinja Laura. Po njenem je čakalne vrste mogoče skrajšati samo s pošiljanjem bolnikov v zasebne bolnišnice, kar pa bi še bolj razdrobilo in privatiziralo javno zdravstvo.
Zasebno zdravstvo in farmacevtske družbe imajo vse več lovk v javnem zdravstvu, v katerem zdaj zdravijo manj bolnikov, kot so jih pred covidno pandemijo. Laura pravi, da storitve javnega zdravstva postajajo celo nevarne, ker to ne more omogočiti oskrbe, ki bi jo moralo in bi jo tudi rado omogočilo. To je poleg vse manjših realnih plač glavni razlog za stavkovni val v javnem zdravstvu, ki poslabšuje položaj. Politiki na oblasti za vse krivijo posledice covidne pandemije in letošnje hude zimske gripe.
Najhuje je na urgencah
V največjih strah zbujajočih težavah v javnem zdravstvu, nekoč britanskem ponosu, ki je nastalo leta 1948, je najbolj potrebna služba za nujno medicinsko pomoč. Urgenca. V britanskih medijih se je včeraj veliko govorilo o 54-letni Angležinji Theresi Simpson, ki je imela sladkorno bolezen in atrofijo mišic. Njen mož Matthew za njeno smrt krivi nepopisno veliko časa, ki ga je potreboval rešilni avtomobil, da je prišel ponjo po njegovem drugem klicu na pomoč. »Čakal sem šestnajst ur in 45 minut. Prišli so šele po drugem klicu. Drugič sem jih poklical, ker ni več kazala znakov življenja,« je povedal Matthew Simpson. Umrla je v bolnišnici, ker ji je odpovedalo srce. Povprečna čakalna doba za rešilni avto na Otoku je dolgih pet ur. Matthew je stoodstotno prepričan, da bi bila njegova žena še živa, če bi ponjo prišli v šestih urah.
Še hujši problem je čakanje na premestitev bolnikov iz kolon rešilcev pred urgentnimi oddelki v bolniške postelje. Zaradi zamud pri izvajanju urgentne pomoči naj bi na Otoku umrlo do 500 bolnikov na teden. Čakanje na rešilne avtomobile in čas njihovega sproščanja skušajo zmanjšati tudi tako, da vanje med čakanjem pred bolnišnicami preselijo, »stisnejo« po štiri in več bolnikov, čeprav je prostora za največ dva.