Sodni primer, v katerem sta se sprta zvezdnika na sodiščih na obeh straneh Atlantika obtoževala fizičnega in psihičnega nasilja, je znan od Indije do Aljaske, prav tako njegov razplet. Pod črto sta bila oba zmagovalca in poraženca, saj sta poleg finančnih odškodnin, ki sta si jih morala izplačati, za svoje javno obračunavanje oba plačala tudi s svojim ugledom in profesionalno kariero. Amber Heard se je, razočarana nad sodnim postopkom v ZDA, zatekla v Španijo, Johnny Depp pa v različne, a vsekakor druge konce Evrope, med njimi tudi v Francijo, kjer obtožbe na njegov račun niso pustile velikih sledi oziroma se Francozov sploh niso dotaknile. V Cannesu so Deppa namreč pričakale množice oboževalcev, ob koncu projekcije menda solidnega, a ne nadpovprečnega filma Jeanne Du Barry, v katerem Depp igra francoskega kralja Ludvika XV., kar je njegova prva celovečerna vloga po treh letih, pa so ga gledalci nagradili s sedemminutnimi ovacijami.
V Franciji svoboda govora nad ugledom
Thierry Fremaux, direktor filmskega festivala v Cannesu, pri tem, ali naj najprestižnejši filmski festival na svetu odpre film z Johnnyjem Deppom ali ne, ni imel nobenih pomislekov, premaknile pa ga niso niti ostre kritike sicer manjšega dela javnosti zaradi te odločitve. »Film ni o Johnnyju Deppu. Ne vem, kakšna je podoba Johnnyja Deppa v ZDA. Po pravici povedano imam v svojem življenju samo eno pravilo, to je svoboda mišljenja in svoboda govora ter delovanje v zakonitih okvirih,« je dejal Francoz, ki tako večina njegovih sonarodnjakov v nasprotju z ZDA svobodo govora in umetnosti postavlja nad vse drugo, človek pa je kriv, ko mu je krivda dokazana. Fremaux je dodal, da ga sodni proces Deppa ni niti najmanj zanimal in sploh ne ve, za kaj gre, kar je tako, kot da bi trdil, da v zadnjem letu, dveh ni odprl niti enega portala ali časopisa, mu pa po drugi strani gre verjeti, da mu je pomemben samo Johnny Depp kot igralec, ne pa kot antijunak resničnostnega šova, v katerega se je zapletel z Amber Heard.
ZDA do skoraj 60-letnega Deppa gojijo nekoliko drugačen odnos, sploh pa imajo zadržke do njega filmski studii in producenti. Medtem ko mu je sojenje v ZDA delno opralo ime, namreč ostaja vprašanje, ali bo igralec znal biti profesionalen na snemanjih. Disney ga iz franšize Pirati s Karibov, ki je s petimi filmi tudi na račun Deppa v vlogi Jacka Sparrowa zaslužila 4,5 milijarde dolarjev, ni vrgel samo zaradi obtožb njegove nekdanje žene, ampak zaradi njegovega neprofesionalnega vedenja, od zamujanja na snemanjih do tega, da pogosto ni znal svojega besedila. A ne glede na to, kako voljan ga je Hollywood sprejeti nazaj v svoj objem, Deppu vedno ostaja Evropa, kjer že nekaj časa diha s polnimi pljuči. V Londonu ima svojo produkcijsko podjetje Infinitum Nihil, pripravlja se na režijo in vlogo v biografskem filmu o slikarju Modiglianiju Modi, v katerem bo igral tudi Al Pacino, sklenil pa je tudi 20 milijonov vredno pogodbo z modno hišo Dior za promocijo njegovemu značaju še kako primerno poimenovanega parfuma sauvage.
Zgodovina priča, da Hollywood rad odpušča
Zgodovina priča, da Hollywood rad odpušča. Danes se namreč zdi skoraj neverjetno, kako na dnu sta bila profesionalno in zasebno denimo igralca Nicholas Cage in Robert Downey Jr. Prvi je zaradi svojega ekstravagantnega življenjskega sloga, od redkih avtomobilov in zasebnih letal do nepremičnin, pristal v dolgovih in je zaradi težav s plačevanjem davkov sprejel tako rekoč vsako vlogo, za drugega pa se je zdelo, da se ne bo nikoli izvlekel iz zasvojenosti z drogami. Cage v desetletju in več med nekaj deset filmi, z izjemo enega ali dveh, vse do predlanske Svinje (Pig) ni doživel preboja, zadnji dve leti, ko sprejema po dve ali tri dobre dobre vloge na leto namesto petih ali več slabih, pa uspešno okreva, medtem ko je Robert Downey Jr. z vlogo Iron Mana v Marvelovih filmih postal celo eden najbolje plačanih igralcev na svetu.
Filmske industrije se ni prav veliko dotaknilo tudi nekaj spornejših primerov. Depardieuja je spolne zlorabe obtožilo 13 žensk, ki naj bi jih nadlegoval na snemanjih, sporni pa so tudi njegove afinitete do ruskega predsednika Vladimirja Putina in izgredi, ki jih je, pijan ali trezen, povzročal v javnosti. Lani je kljub temu posnel pet filmov in sodeloval pri dveh serijah. Luca Bessona, režiserja Nikite in Petega elementa, je igralka Sand Van Roy obtožila, da jo je omamil in večkrat posilil, za milost za Romana Polanskega pa je prosila kar njegova žrtev. Samantha Geimer, ki jo je Polanski posilil leta 1977, ko je bila stara 13 let, je za francoski časopis Le Point namreč izjavila, da dogodek zanjo ni bil velika stvar in da je ni trajno prizadel ter da je po njenem Polanski že odslužil svojo kazen, kot žrtev pa se je začela počutiti šele, ko so jo začeli preganjati mediji. Woodyju Allenu je javnost skozi leta oprostila to, da se je poročil s svojo posvojenko iz zakona z igralko Mio Farrow Soon Yi Previn, nato pa deloma tudi obtožbe njegove hčerke Dylan Farrow, da jo je kot otroka spolno zlorabljal. Res je, da nekateri igralci niso več želeli sodelovati z njim, a jih še vedno najde, tako da njegova kariera režiserja, četudi manj plodna, še zdaleč ni mrtva.
Edini, ki so ga obtožbe zaradi spolnih zlorab resnično pokopale, je hollywoodski producent Harvey Weinstein, ki je sprožil gibanje #MeToo, a je bilo za to potrebnih več kot 80 žrtev, med katerimi sta bili tudi znani igralki Ashley Judd in Rose McGowan. Zaradi vrste posilstev in spolnih zlorab je 71-letni Weinstein končal v zaporu, kjer bo zaradi dveh obsodb na zaporno kazen, ene na 23 in druge na 16 let, dočakal pozno starost ali smrt.
Ob vsem tem se zdi, da ameriška javnost celo lažje odpušča obtožbe o spolnih zlorabah kot vse, kar je povezano z Judi. Potem ko je Mel Gibson med aretacijo zaradi vožnje pod vplivom alkohola izrekel nekaj homofobnih in antisemitskih izjav, je potreboval več let posipanja s pepelom, a si pravzaprav ni nikoli opomogel. Nekoliko bolje jo je, morda tudi zato, ker je Evropejec, odnesel danski režiser Lars von Trier, ki je v Cannesu leta 2011 med tiskovno konferenco za film Melanholija v šali dejal, da malo simpatizira s Hitlerjem. »Razumem Hitlerja. Mislim, da je storil nekaj napačnih stvari, absolutno, vendar ga lahko vidim, kako na koncu sedi v svojem bunkerju. Ni nekdo, ki bi mu rekli dober človek, vendar razumem veliko stvari o njem in malo sočustvujem z njim,« je izjavil. Cannes ga je sicer v hipu razglasil za persono non grata, a le za tisto leto, Von Trier pa je po Melanholiji normalno snemal dalje, medtem ko Hitlerja ni več omenjal.
Kdo bo prej odpustil komu
Rehabilitacije takšnih in drugačnih person dokazujejo, da je v zabavni industriji marsikaj mogoče tudi v najbolj nemogočih razmerah, potrebna je le ena odlična vloga ali en odličen film. To Depp v nadaljevanju svoje kariere lahko brez dvoma dobi, tudi v Hollywoodu, vprašanje je le, ali se Hollywoodu in današnjim ZDA želi podrediti.
Zvezdnik, ki je vrhunec svoje slave dosegel s franšizo Pirati s Karibov, zaton pa s prisilnim izhodom iz franšize Fantastične zveri, bojkota Hollywooda, kot je zagotavljal v Cannesu, danes ne čuti, ker o Hollywoodu sploh ne razmišlja.
Živimo v čudnih, smešnih časih, ko bi bili vsi radi to, kar so, a ne morejo biti. Morajo se postaviti v vrsto za osebo, ki je pred njimi. Če želite živeti takšno življenje, vam želim vse dobro,« je dejal. Na vprašanje novinarja, kaj bi rekel tistim, ki menijo, da ne bi smel priti v Cannes, pa je odgovoril: »Kaj če mi nekega dne ne bi dovolili – pod nobenim pogojem, ne glede na vse – hoditi v McDonald's do konca življenja, ker bi bilo nekje 39 jeznih ljudi, ki bi me gledali, kako za zabavo verižno jem big maca. Kdo so oni? Zakaj jim je mar? Neka vrsta, nekakšen stolp pire krompirja, ki zakriva svetlobo na njihovem računalniškem zaslonu. Anonimni. Z očitno manj prostega časa. Mislim, da nas ne bi smelo skrbeti. Ljudje bi morali resnično razmisliti o tem, za kaj gre. Resnično.«
