Država je dolžna zagotoviti dovolj zdravih in cenovno sprejemljivih bivalnih površin in ustrezna politika lahko zagotovi cenejša in bolj komfortna in zdrava stanovanja. Kako je to mogoče?
Mati vsake gradnje stanovanj v javnem interesu, bodisi komercialne bodisi iz javnih sredstev, je zemljiška politika. Ta ne sme biti ujetnik konkretnih zasebnih materialnih interesov investitorjev in od lobijev odvisnih urbanistov, ki jim je v interesu, da je prostih zemljišč za pozidavo malo in da so draga, dobički naložbenikov pa visoki. Pravi politiki je v navedenih državah uspelo zagotoviti (prek urbanističnih in drugih pogojev), da je lokacij veliko, da je obdelava naselij celostna in da se prek natečajev dobijo dobre, napredne ekonomske in arhitektonske rešitve. Torej je javni sektor urbanistično in komunalno uredil več karejev na določeni lokaciji in pozval investitorje k ponudbam oblikovno in ekonomsko razdelanih rešitev. Posel so dobili najboljši oblikovalski in ekonomski predlogi. Na takšnih gradbiščih je napisna tabla, na kateri so stroški prodajne cene natančno opisani, vključno z zaslužkom, dobičkom. Ste kakšno takšno tablo v Sloveniji že kje videli? Pri takšni politiki je rezultat veliko stanovanj po ugodni, realni ceni. To je dosegel javni sektor s pogojevanjem kakovosti gradnje na njegovih zemljiščih. Na tak način pridejo do možnosti, da se izkažejo, tudi mala, kapitalsko šibkejša podjetja. Običajno imajo ti mali ponudniki najboljše projekte. Ne gre le za tehnično kakovost, gre tudi za zdrave bivalne površine, torej kakovostno prezračevanje, ki so ga imeli vsi projekti, ki smo jih obiskali.
Glavno mantro, namreč, da potrebujemo veliko stanovanj za mlade, četudi si jih ne morejo privoščiti, bi morali zamenjati za načelo, ki velja v drugih razvitih okoljih: javni sektor je dolžan zagotoviti pogoje za gradnjo zdravih, dobrih stanovanj po čim nižji realni ceni za vse prebivalce. Vsi ljudje plačujejo davke, vsi potrebujejo dostopnejša stanovanja, zato je vsem občanom treba ponuditi alternativno, cenejšo možnost nakupa ali najema stanovanj.
Trenutna evropska zakonodaja zahteva gradnjo skoraj ničenergijskih stavb, kar v praksi pomeni pasivno gradnjo, seveda z rekuperacijo in fotovoltaiko ali drugim obnovljivim virom, ki lahko skoraj v celoti pokrije obratovalne energetske stroške objekta. Dejstvo je, da sedaj (od leta 2020) že velja direktiva o skoraj ničenergijski gradnji, za katero je značilno, kar sem omenil. Vendar če pogledate, kakšna stanovanja in poslovne ter javne stavbe delajo sedaj bodisi komercialni investitorji bodisi javni sektor ali stanovanjski skladi, skoraj nič od tega ne boste našli v teh izdelkih. Boste pa našli pritoževanje uporabnikov nad previsokimi stroški ogrevanja, ki bi bili v skoraj ničenergijski gradnji zanemarljivi ali bi znašali nič. Veliko odgovornost za to ima (ne)pravna država, ki to dopušča. Dopušča, da pooblaščeni inženirji podpisujejo dokumente o primernosti takšne gradnje, ki dejansko ne ustreza predpisom. Od IZS sem pričakoval, da bo od svojih članov dosledno zahtevala spoštovanje evropskih direktiv, ki veljajo, četudi še niso prenesene v lokalni, slovenski pravni red. Namreč, vsaka evropska direktiva ima določen zamik od nastanka do veljavnosti, da bi v tem času države članice vpeljale direktivo v svoj pravni red. Če v tem času tega ne storijo, začne direktiva veljati, čeprav je ne najdemo v nacionalnih predpisih.
Ob taki ministrski ekipi, ki je o trajnostni energetiki in stanovanjski politiki le govorila, naredila pa bore malo, nismo prišli daleč, zato bo imela nova garnitura veliko dela. Stanovanjski resor bi morali spet izločiti iz resorjev, kjer se ta tematika izgublja, in postaviti ministrstvo za stanovanjsko gradnjo in trajnostni razvoj kot sporočilo naravnanosti nove politike na tem področju.
Bojko Jerman, Dolsko
