To pomeni, da naj bi novinarji lahko opravljali svoje delo v interesu javnosti in ne zgolj v interesu lastnikov medijev. Sami novinarji od zakona pričakujejo vrsto izboljšanj na področju zaposlitev v posameznih medijih, med katere se šteje tudi odprava danes prepogostih oblik prekarnega dela, ki prinaša negativne posledice za kakovost novinarskih vsebin in ogroža svobodo izražanja. Če se ozremo sto let v preteklost, lahko vidimo, da so se s podobnimi problemi novinarji in medijske hiše srečevali tudi takrat. In tudi takrat so s sprejemanjem nove medijske zakonodaje obljubljali izboljšanje stanja v dobro vseh, še najbolj pa v dobro države, ki si je pridržala pravico strogo kaznovati novinarje in urednike, ki bi si upali pisati proti njej.
Ureditev gmotnega položaja novinarjev.
Predsednik Jugoslovenskega novinarskega udruženja Krešimir Kovačič je včeraj interveniral pri ministru za socijalno politiko Marku Gjurčiču za izboljšanje socijalnega položaja novinarjev ter ga zainteresiral za vsa vprašanja, ki se nanašajo na socijalno in gmotno ureditev novinarskega položaja. Minister Gjuričič je obljubil, da se s svoje strani najtopleje zavzame za rešitev teh vprašanj, ker je prepričan, da ima država največje koristi od novinarstva, če je socijalno dobro podprto. Predsednika udruženja Kovačiča je včeraj sprejel tudi ministrski predsednik. Predsednik je zaprosil vlado, da naj odobri v proračunu večjo svoto za pokojninski fond JNU. Kakor znano, je prosvetno ministrstvo nakazalo na podlagi proračuna temu fondu letos znesek 25.000 Din. Finančni minister dr. Stojadinović je dal zagotovila, da se vladin prispevek za ta fond znatno zviša v bodočem proračunu. V razgovoru je g. Pašić izrekel zelo značilne besede o novinarjih. Dobesedno je dejal: »Če so novinarji gmotno dobro podprti, so lahko v veliko podporo državi in narodu, ako niso zasigurani, ne morejo pomagati niti samim sebi.«
Slovenski narod, 21. februarja 1925
Novi tiskovni zakon.
Minister za izenačenje zakonov je sprejel novinarje in jim izročil sledeči ekspoze o novem tiskovnem zakonu.
»Ta zakonski načrt bo izglasovan po skrajšanem postopku, ker se z njim izenači tiskovni zakon po vsej državi. Načrt je zgrajen na načelih, kakor ga predpisuje ustava, ki pravi, da je tisk svoboden.
Z nobenimi privatnimi naredbami se ne sme preprečiti svobodno izražanje misli potom tiska. Predvidena cenzura je dovoljena le v slučaju vojne ali mobilizacije. Način te cenzure se določa potom zakona.
V smislu člena 13. ustave se more prepovedati list, če vsebuje razžaljenje vladarja ali člana vladarske rodbine, tujih vladarjev, narodne skupščine, ali če poziva k revoluciji in nasilni spremembi zakonov ali družabnega reda. (…)
Urednik za stvari brez podpisa, tiskar, če sta pisec in urednik brez podpisa ali če ni tiskarna označena, izdajatelj, v kolikor je aktivno soudeležen pri publikaciji kaznivega predmeta in razširjevalec, če razširja stvari, ki so po zakonu prepovedane, če ni na predmetu naznačen urednik ali izdajatelj in če vsebuje predmet kaznivo dejanje. Odškodnina se zahteva od izdajatelja odnosno od tiskarja.
Kazniva dejanja se dele v dva dela: ona proti javnim interesom in ona proti zasebni časti. Prva se kaznujejo z zaporom od 3 mesecev do 5 let in tudi z denarno globo. Delikt proti časti je ali kleveta ali razžaljenje. (…)
Razžaljenje kralja se kaznuje z ječo od 1 leta do 5 let, kleveta kralja s temnico od 1 leta do 10 let in globo v znesku 20.000 Din. (…)
Minister je zaključil svoj ekspoze z besedami: To so glavna načela, na katerih je zgrajen novi zakon. Sankcije proti zlorabi tiska niso blage, toda svoboda tiska ni z njimi niti najmanje omejena. (!!) Zasluga tiska bo, če se teh sankcij ne bo čutilo in če se bo izraženje misli potom tiska vedno manifestiralo v strogem spoštovanju z zakonom zajamčenih javnih interesov in pravic posameznika.
Če bodo tega mnenja tudi novinarji, prav zelo dvomimo, ker kazni so naravnost drakonične. Prepričani pa smo tudi, da bo še glava bolela od novega tiskovnega zakona one režimske novinarje, ki so se tako zelo navduševali za drakonične odredbe proti časopisju. Bo tudi »Slovenski Narod« manj psoval ljudi, kakor to dela danes!
Narodni dnevnik, 27. februarja 1925
Najmodernejši zakon.
Iz poročil vladnih listov posnemamo, da namerava sedanja vlada predložiti bodočemu parlamentu celo vrsto raznih zakonskih načrtov. Med prvimi bo vlada predložila parlamentu nov tiskovni zakon. Ta zakon bo določal, da sme biti odgovorni urednik lista le izdajatelj lista sam ali pa tisti, ki določa smer lista. To še ne bi bilo tako hudo. Dalje bo določal novi zakon, da poslanec ne sme biti odgovorni urednik. To je prav in v redu. Če kdo komu stori krivico, naj jo tudi popravi. Ni pa prav, da bo postavljen po novem zakonu ves tisk pod zakon o zaščiti države in pred obznano. (…)
Tolažba, da bo novi tiskovni zakon »najmodernejši«, je torej ravno toliko vredna, kolikor je vredna v Ameriki tolažba za na smrt obsojenega hudodelca, da ga bodo spravili na oni svet na »najmodernejši« način z elektriko.
Slovenski republikanec, 27.2.1925
Smrtna kazen za izmišljen intervju
Vojaško sodišče v Solunu je izreklo smrtno obsodbo nad vojakom Kostantidinosom, ki je bil obtožen, da je v svojem časopisu »Makedonija«, ki ga je izdajal v Solunu, objavil 26. marca 1947 nekak Stalinov intervju, ki si ga je bil popolnoma izmislil, ki pa ga je objavil kot intervju Stalina nekemu dopisniku ameriške agencije. Objava tega članka je takrat povzročila, da je sovjetski veleposlanik v Atenah admiral Rodijonf odpotoval iz Grčije in da je prišlo do prekinitve diplomatskih odnosov med Grčijo in Sovjetsko zvezo. Med razpravo je Costantidines izjavil, da je objavil ta članek na lastno iniciativo, da bi dosegel novinarski uspeh.
Istrski tednik, 2. junija 1950
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
