Države, vključene v projekt Marshallovega plana, še posebej Nemčija, katere gospodarski razvoj je bil izključno odvisen od ZDA, so v projekt morale že zaradi tega. Italijanska desna politika je bila dolžnik Američanom, ki so po vojni politično »potolkli« komuniste in socialne demokrate in jim preprečili prevzeti politično oblast. Ostale zahodnoevropske države, razen Francije, pa itak niso imele omembe vredne politične teže in besede. Francoski predsednik Charles de Gaulle je imel že na začetku določene pomisleke in ni brez razloga ob neki priliki izjavil: »Boj se Angležev, ne Rusov.« On je govoril o Evropi od Atlantika do Urala. Edini takratni politik, ki je razumel, da je Evropa brez Rusije gospodarski in vojaško-obrambni invalid. Ni zaupal Natu, kjer je bilo vse podrejeno ameriškim globalnim interesom.
Nato je bil ustanovljen izključno kot stroj za uničenje takratne Sovjetske zveze in še bolj zagrizeno proti Rusiji. ZDA so po letu 1945 začele kar 80 vojaških spopadov. Strateški cilji ZDA po 2. svetovni vojni so definirani z Wolfowitzewo doktrino, ki pravi, da je treba Rusijo izpostaviti, da izvede agresijo, jo mednarodno sankcionirati ter s tem gospodarsko oslabiti, da nikoli več ne bo mogla nikogar napasti. Žal mi prostor ne dovoljuje, da bi se razpisal o Natovi politiki nameščanja vojaških baz v Evropi, ali o vohunskih organizacijah, ki skrbijo za ustvarjanje kaosa v posameznih državah z namenom, da zrušijo njim sovražne oblasti.
Neposredna odločitev, da se vključim v razpravo o zbiranju podpisov za referendum o izstopu iz Nata, je pismo stotnika Jordana Kodermaca (Dnevnik, 25. marca), ki skuša prikazati vlogo Nata kot rešitelja varnosti za Slovence, pri čemer se je poslužil netočnih navedb. Ni resnična stotnikova navedba, da je Rusija po 1. svetovni podarila Italiji Primorsko, Dalmacijo in Južno Tirolsko. Namenoma navaja kot podpisnico tajnega londonskega sporazuma le Rusijo, da bi ji pripisal sovražno dejanje proti Slovencem. Nosilni podpisnici sta bili namreč Združeno kraljestvo in Francija, ki sta skupaj s carsko Rusijo leta 1915 z Italijo, ki je bila do takrat »nevtralna«, podpisali tajni sporazum, po katerem bo Italija v zameno za napoved vojne Avstro-Ogrski in Otomanskemu cesarstvu po vojni dobila med drugim del slovenskega ozemlja. Po oktobrski revoluciji je leta 1917 nova boljševiška država odstopila od tega sporazuma in ga objavila v javnem glasilu. Lenin je Rapallsko pogodbo, s katero so Združeno kraljestvo in Francija Italiji podarili velik del slovenskega ozemlja z več kot 300.000 prebivalci, označil kot »eno izmed sramot zahodne diplomacije«. Ameriški predsednik Woodrow Wilson je hinavsko podpiral pravico južnih Slovanov, istočasno pa je izdal nas Slovence, ko je podprl Združeno kraljestvo in Francijo po določitvi novih državnih meja.
Podobno Kodermac navaja tudi ob dogodkih po 2. svetovni vojni. Tudi takrat kljub temu, da so bili jugoslovanski partizani del protihitlerjevske koalicije, nam zahodni zavezniki niso priznali pravice do ozemelj, na katerih stoletja živijo Slovenci. Tudi tokrat so Italiji podarili slovenska ozemlja s preko 100.000 Slovenci. Slovencem nikoli ni pretila nevarnost z vzhoda. Vrnitev dela Primorske k matični domovini je izključna zasluga partizanov in naših sposobnih pogajalcev na mirovni konferenci v Parizu. Za naše pravice so se borili skoraj dve leti. Proti komu? Proti našim zaveznikom v štiriletni vojni proti fašizmu in nacizmu. Pritrjujem stotniku, da bi bila Evropa brez Nata povsem drugačna celina. Bila bi združba samostojnih demokratičnih narodov, živečih v blaginji, povezana po zamisli Charlesa de Gaulla od Atlantika do Urala.
Naj zaključim: Nato je v prvi vrsti politična organizacija, katere cilj je ustvarjati napetosti in vojne v svetu v korist njihove orožarske industrije. V nasprotju z bivšim veleposlanikom ZDA v Sloveniji Brentom Hartleyjem, ki je izjavil, da je frustriran, ker v Sloveniji obstaja »glasna manjšina«, ki simpatizira z Rusi, sem jaz frustriran, ker v medijih številni pisci nekritično zagovarjajo obstoj in naše članstvo v Natu. Kar se izida morebitnega slovenskega referenduma o Natu tiče, pa sporočam stotniku, da bi v nasprotju s svojo napovedjo moral biti bolj v skrbeh.
Jožef Martini, Ljubljana
