Anglija in Francija sta bili največji sovražnici slovenskega naroda, saj sta prav onidve, po koncu prve svetovne vojne, prodali Primorce kot manjvredno pleme nacionalistični in Slovencem sovražni Italiji. Če bi tudi Primorcem v Versaillesu omogočili plebiscit enako kot za Koroško, bi Trst in Gorica pristali v sestavu kraljevine SHS. Z napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941 pa so postali naši smrtni sovražniki tudi Nemci. Napredni Slovenci, ki so se sestali v Vidmarjevi vili 26.4. 1941, so videli tedanji dan kot vojno štirih imperialističnih sil, ki se bojujejo za prevlado, koliko evropskih sužnjev in kolonij po svetu si bo katera izborila. Edino upanje za nas Slovence je bila SZ, ki ni bila zaveznica Hitlerja, saj je z njim sklenila zgolj pogodbo o medsebojnem nenapadanju. Kaj pa tajni del dodatka k sporazumu o »razdelitvi« Poljske? Ta določa, da SZ zasede ozemlja, ki so jih Rusiji v Versaillesu leta 1919 določili zmagovalci, torej Anglija in Francija in ta ozemlja si je Poljska z agresijo na Rusijo priključila leta 1920. Prav zaradi tega sta Anglija in Francija ob napadi na Poljsko objavili vojno samo proti Nemčiji in ne tudi SZ, ki je zasedla ozemlje njej določena v Versaillesu. Četudi početje SZ obravnavamo kot imperialistično »osvobajanje« ozemlja predvojne carske Rusije, je dejstvo, da SZ 27. aprila 1941 ni bila vpletena v vojno med štirimi imperialističnimi silami za novo razdelitev sveta.
Ime protiimperialistična fronta, uperjeno proti štirim, Slovencem sovražnim, imperialističnim silam, je bilo povsem upravičeno. Z napadom Hitlerja na SZ 22. 6. 1941 pa se je vzpostavilo povsem novo zavezništvo med imperialističnimi silami in SZ, našim še edinim upanjem za preživetje naroda. Protiimperialistična fronta je postala Osvobodilna fronta in sovražnik našega največjega sovražnika je postal naš zaveznik – torej Angleži kot trenutni zavezniki, vendar le do poraza nacistične Nemčije.
Stalin je vse do aprila 1939 moledoval tako Francijo kot Anglijo, da sklenejo skupaj obrambno zvezo proti nacistični Nemčiji. Če bi do tega prišlo, bi se Hitler verjetno ne drznil začeti vojne. V nemških vojaških vrhovih je veljalo načelo, da se nikoli več ne bodo bojevali hkrati na dveh frontah – na vzhodu in zahodu.
Francija in Anglija pa sta Stalinove predloge za zavezništvo proti Hitlerju vztrajno zavračali. Njuna pričakovanja, da bo Hitler napadel samo SZ, so bila utemeljena na Hitlerjevi knjigi Moj boj, kjer je napovedal, da si bo Nemčija svoje suženjske kolonije, za razliko od Anglije in Francije, pridobila na vzhodu Evrope – torej da si bo pokorila ozemlja SZ in ne bo posegala v njihove kolonialne posesti. Prav zaradi tega so mnogi zahodni politiki podpirali vzpon Hitlerja, saj naj bi se nacizem in komunizem z dolgotrajno vojno medsebojno uničila.
Hitler pa je vse po vrsti prelisičil. S ponudbo Stalinu, naj »osvobodi rusko ozemlje, okupirano s strani Poljske leta 1920«, si je zavaroval hrbet in napadel Francoze in Angleže. Hitler je potreboval industrijske in kmetijske proizvodne zmogljivosti zahodne Evrope, preden se je lahko spustil v vojno z SZ. Tako smo umazano manipuliranje zahodnih imperialistov drago plačali prav slovanski narodi. Danes zgleda, da se od zgodovine nismo prav nič naučili. Ali nam vest dopušča, da bodo na vzhodu Evrope zopet doživeli apokalipso? Kaj pa če bo tokrat zadela tudi Zahod?
Boris Nemec, Šempeter pri Gorici
