Prav neverjetno je bilo, ko so evropski voditelji v četrtek komajda dobro sedli v veliko dvorano palače Justus Lipsius, pa je bilo vse drame z vnovičnim poskusom izsiljevanja Viktorja Orbana že konec. Četrtkova zgodba v Bruslju, čeprav je seveda tudi Orban zavoljo svojega elektorata slednjič moral trditi, da je iz bruseljskega koloseja izšel kot zmagovalec s ščitom v roki, ne pa na njem, se je končala precej drugače od decembrske. Takrat je mojster politične manipulacije in uničevanja pravne države kolege krepko povlekel za nos. Po prejeti 10-milijardni doti evropske naklonjenosti zaradi dveh storjenih korakov naprej pri pravosodni reformi in dveh nazaj zaradi sprejetja zakona o suverenosti je umaknil zgolj veto za simbolično pomemben začetek pristopnih pogajanj Ukrajine z Unijo, ne pa za precej bolj vsebinsko daljnosežno nujnost dodatnih evropskih milijard za ukrajinsko obrambo in ohranjanje tamkajšnje makrofinančne stabilnosti.
Dober mesec dni pozneje je spet poskušal odpreti dlan za naslednje cekine. A po velikem evropskem fiasku, ko je evropska komisija konec prejšnjega leta v očeh mnogi...