O učinkih revščine na otroke si tudi težko kaj novega izmislimo. Lahko le ponovimo, da je življenje revnih otrok težje, bolj naporno, zdravje slabše, več je stisk, da so revni otroci izključeni iz mnogih dejavnosti, predvsem pa so njihove možnosti izobraževanja manjše in da je v njihovi podobi sveta še kako prisotna zavest o neenakosti, nepravičnosti, o tem, da zgodba o enakih možnostih ne ustreza stvarnosti. Vse to je bilo velikokrat povedano. Revščina in socialno pogojene razlike pa ostajajo. Pogled iz širše perspektive kaže, da kot po nekem čarovniškem uroku v vsaki novi okoliščini, denimo v epidemiji, bogatejši postajajo še bolj bogati in revni še bolj revni. Verjetno bo tudi vojna v Ukrajini imela podobne učinke.
Želela bi, da bi bil članek objavljen, ker se že dogaja ekonomske kriza, ker pričakujemo, da se bo ta v kombinaciji z energetsko in prehrambno krizo stopnjevala in bo kot vse druge krize najprej in najbolj prizadela revne. Posebej si prizadevamo zavarovati otroke pred zločestimi učinki revščine, ker so otroci še posebej ranljivi za slabe vplive revščine, pa tudi, ker imamo največ možnosti zavarovati ta del populacije. Očitno je čas, da ponovimo lekcijo o revščini in razmislimo, kaj lahko storimo, da bi omilili njene učinke na otroke. S tem vprašanjem se ukvarjajo starši in drugi državljani na ravni posameznika in posameznih družin. Na ravni države so za to zadolžene institucije in strukture za socialno varnost. Tudi civilna družba in nevladne organizacije si prizadevajo za izboljšanje kakovosti življenja revnih otrok. V večji meri pa bi se na te spremembe morali pripravljati tudi veliki sistemi za dobrobit otrok, predvsem zdravstveni in izobraževalni sistem.
Izključevanje – redni spremljevalec revščine otrok
Revščina pomeni za otroka slabšo kakovost življenja, bolj naporno življenje. Revni otroci imajo slabšo prehrano, slabše zdravstveno stanje, slabše bivanjske okoliščine, slabši življenjski slog in zdravstveno vedenje, manj kognitivnih in kulturnih spodbud znotraj svoje družine in v širšem okolju. Srečujejo se z večjimi obremenitvami, imajo več slabih izkušenj, doživljajo več neuspehov, imajo manj možnosti, izpostavljeni so večjemu številu dejavnikov tveganja kot njihovi vrstniki v boljšem gmotnem položaju. Večje število revnih otrok je kronično bolnih ali ima psihosocialne težave. V povprečju je šolski uspeh revnih otrok slabši od uspeha ekonomsko bolje stoječih vrstnikov. Pri mnogih revnih otrocih gre za kombinacijo neugodnih okoliščin – revščine, begunstva, ekonomske migracije, pripadnosti deprivilegiranih manjšinski skupini. Obenem imajo manj virov za podporo in pomoč v svojem socialnem okolju. Vse to deluje kumulativno ter ogroža njihov psihosocialni razvoj in duševno zdravje. Na drugi strani pa se mnogi revni otroci marsikdaj bolje znajdejo v novih izjemno težkih okoliščinah kot njihovi vrstniki iz ugodnih življenjskih okolij, denimo v begunskih okoliščinah.
Članek govori o revščini v bogatem svetu. Ta svet se sooča z revščino, v kateri otroci ne umirajo od lakote ali zaradi pomanjkanja zdravil za ozdravljiva obolenja. Živijo v materialno slabih življenjskih okoliščinah, ki niso nič slabše, kot so bile okoliščine mojega odraščanja v času druge svetovne vojne in prva leta po njej. Jedli smo koruzni kruh, ki je bil presneto trd, ko ni bil več svež. V moji družini smo še veliko let po vojni bivali štirje v majhni sobici in sem se učila na stranišču, kjer je bilo mirno in sem se lahko zbrala. Toda ne pomnim, da bi bila zaradi tega nesrečna, se čutila ponižano ali izločeno, doživljala to kot nepravičnost. Danes otroke in mladostnike v enaki meri kot materialna prikrajšanost ali celo še bolj prizadeva zavest o velikih socialnih razlikah v življenjskih dobrinah in možnostih glede dostopnosti izobraževanja, o izključenosti iz mnogih dejavnosti, v katere se vključujejo njihovi bogatejši vrstniki. Današnjo revščino v bogatem svetu, zlasti v dokumentih Svetove zdravstvene organizacije, pogosto označujejo kot relativno prikrajšanost, izključevanje in socialno nepravičnost in za zmanjševanje njenih negativnih učinkov na otroke predvsem razpravljajo o učinkovitih strategijah doseganja socialne pravičnosti.
Revni otroci so manj udeleženi v običajnih dejavnostih (igre, razvedrila, šport, kultura, družbeni aktivizem). Socialna izključenost pomeni, da nimaš dostopa do reči v življenju, ki so za druge samoumevno dostopne. Socialno izključevanje je kompleksen in večdimenzionalni proces, ki je lahko jasno opredeljen z družinskimi prihodki, mnogokrat pa poteka prikrito, je težje prepoznaven, je posledica nepisanih pravil. Izključenost ni samo nedostopnost dejavnosti, za katere je treba plačati ali nabaviti posebno obleko in opremo. Pogojuje jo tudi občutek revnih otrok in njihovih staršev, da ne spadajo v kako skupino, da kaka dejavnost ni zanje in si niti ne prizadevajo, da bi se vključili. Zato je manj revnih otrok vključenih tudi v neplačljive dejavnosti. Izključevanje ima posledice čustvenega in učnega značaja, saj zožuje možnosti in priložnosti za zunajšolsko učenje in razvijanje nekaterih veščin. Posebej boleče je socialno izključevanje iz neformalnih vrstniških skupin in skupinskih aktivnosti – iger, rojstnodnevnih proslav, drugih oblik druženja. Dogaja se tudi, da premožni otroci ustvarijo koalicijo proti revnim. Na maligni pomen izključevanja opozarjam, ker sta preprečevanje izključevanja in lajšanje vključevanja med ostvarljivimi pristopi zmanjševanja neugodnih posledic revščine.
Zavest o socialni neenakosti in nepravičnosti
Revščina v znatni meri določa otrokovo podobo in podobo njegovih staršev o svetu in svojem mestu v njem. Spremlja jo zavest o socialni neenakosti, o nepravičnosti, o krivičnosti. Raziskave kažejo, da v razvitem svetu revščina sama na sebi – razen če ni ekstremna – manj čustveno prizadeva otroke, kot pa jih prizadeva zavest o velikih socialnih razlikah in posledičnih razlikah v življenjskih dobrinah in možnostih. Nekatere raziskave ugotavljajo, da indeksi dobrega počutja otrok v bogatem svetu niso povezani s povprečnimi družinskimi dohodki, pač pa z neenakostjo v dohodkih med člani soseske, razreda, širšega družbenega okolja. Ob tem naj navedem ugotovitve Unicefa, da otroci zelo zgodaj, že v predšolskem obdobju, zaznajo neenakost in krivičnost in se nanju odzivajo podobno kot odrasli.
Moja razmišljanja se nanašajo na otroke v šolskem obdobju. Povsod beremo, da je najbolj pomembna zaščita otrok v zgodnjem otroštvu, v prvih letih življenja. O tem bo morda kdo drugi kaj napisal. Prvi odgovor je seveda spremeniti družbeni sistem, zgraditi bolj pravičen svet. V pričakovanju epskih sprememb razmišljamo, kako pomagati tisočim otrokom v naši državi tukaj in sedaj. Gotovo sta v tem procesu na prvem mestu država s svojimi odločevalci in gospodarstvo. A ne na eno ne na drugo se ne spoznam. Zato je moj poziv usmerjen v tri pomembne vire zmanjševanja neugodnih vplivov revščine na otroke – šolo, zdravstvo in civilno družbo.
V civilno družbo, ker je ogromen vir človeških energij pa tudi materialnih sredstev za pomoč revnim otrokom in ker si mnoge nevladne organizacije prizadevajo za izboljšanje položaja in življenjskih izkušenj teh otrok. Pa tudi zato, ker se je v zadnjih dveh letih civilna družba izkazala kot nepričakovano učinkovita pri obvladovanju velikih problemov.
Oba sistema – zdravstvo in šolstvo imata veliko možnosti zaščite socialno prikrajšanih otrok. Opozorila bi le na združevanje virov, energij, ustvarjanje sinergij v sodelovanju različnih institucionalnih prizadevanj in civilnodružbenega področja. To je povezovanja formalnih virov izobraževanja, socialnega varstva, zdravstvenega varstva s skupnostjo in neformalnimi viri pomoči, na primer z različnimi organiziranimi prostočasnimi dejavnostmi za otroke, z delovanjem prostovoljcev in nevladnih organizacij. V zdravstvu se v nekaterih evropskih državah uveljavlja koncept socialnega predpisovanja (social prescribing), to je napotovanja in lajšanja vključevanja ljudi s težavami v različne skupine in aktivnosti (športne, rekreacijske, socialne …) s strani zdravstvenih zavodov. Ugotavljajo, da takšne dejavnosti izboljšujejo odpornost proti duševnim težavam in lajšajo obvladovanje telesnih težav kroničnih bolnikov. V otroškem obdobju bi bila takšna strategija zaščite dobrobiti revnih otrok še kako koristna. Obenem pa so možnosti za takšno vključevanje, zdravstvene in pedagoške službe lahko lajšajo ta proces.
Možnosti šole
Svoj apel še posebej usmerjam v izobraževalni sistem, predvsem v osnovno šolo, ker je to najbolj univerzalen sistem, v katerem prav vsi otroci naše države preživljajo znaten del svojega življenja. Šola je v dneh pouka skozi devet let vsakodnevna življenjska izkušnja, je za družinskim okoljem najbolj pomembno življenjsko okolje in okolje socializacije. Usmerjam ga tudi v srednje šole. V njih je velika večina mladostnikov v obdobju življenja, ki je posebej občutljivo in dovzetno za vprašanja vključevanja in pravičnosti. Šola je prostor, v katerem otrok doživi odnos drugih do svojih prikrajšanosti, tudi ponižujoč odnos in izključevanje. Seveda ga naslavljam tudi na vrtce. Vendar se mi zdi, da je v njih več pravičnosti, da socialno pogojene razlike ne prizadevajo dodatno otrok, da jih še ne postavljajo v drugo vrsto zaradi znamke oblačil in zaradi možnosti pomoči pri učnih težavah.
Šola kljub lepim načelom delovanja na osnovi pravičnosti in enakih možnosti za vse otroke nehote prispeva k socialno pogojeni neenakosti glede uspešnosti in doseganja višje ravni izobraževanja. Omenim naj le učno pomoč. Današnja šola je narejena tako, da terja za mnoge otroke v višjih razredih osnovne šole in po mojih informacijah vsaj za polovico otrok v srednji šoli veliko učne pomoči. Beseda »terja« pokriva različne vsebine. Ne prvem mestu je ta, da je snov toliko težka, da je velik del otrok ne more usvojiti brez dodatne pomoči. K temu lahko prispevajo tudi nekateri učitelji – znani so učitelji, pri katerih je število učencev in dijakov z nezadostnimi ocenami nepojmljivo veliko. Nujnost pomoči izhaja pri mnogih iz želje staršev, da bi otrok imel čim boljše ocene, kar mu bo omogočilo vpis na čim bolj elitno gimnazijo ali na želeno fakulteto. Pomoč lahko zagotavljajo starši in stari starši, ki imajo visoko izobrazbo, in plačani inštruktorji. Vem za razrede v srednjih šolah, v katerih ima večina dijakov plačane inštruktorje. Niti pomoč staršev in starih staršev niti pomoč inštruktorjev ni dostopna revnim otrokom. Pomoč pri učnih težavah se mi zdi eden najučinkovitejših načinov zmanjševanja vpliva revščine na izobraževanje. V ta namen je možno aktivirati veliko virov v šolskem prostoru in v skupnosti. Omenim naj le vključevanje revnih otrok v različne obšolske dejavnosti in delovanje prostovoljcev. Res to terja dodatne napore šole in šolskih delavcev, toda napori se obrestujejo v dobrobiti otrok in mladostnikov in v dobrobiti šole kot celote.
Eden od odgovorov na vprašanje, zakaj zadolžiti in opolnomočiti šolo za popravljanje socialnih krivic, je tudi ta, da s tem, ko gojimo stvarnost enakosti in enakih možnosti v šolskem sistemu, vzgajamo vse otroke za enakost in solidarnost. Šola je predstavnik širšega sveta, ki znatno prispeva k podobi sveta vseh otrok – revnih in tistih, ki živijo dneve in dneve z njimi v istem oddelku. Ko aktivno pristopa k ustvarjanju bolj pravičnega sveta v svojem mikrookolju, ne pomaga le prikrajšanim učencem. S svojo socialno klimo in etosom vzgaja vse otroke za bolj pravičen svet. O tem, kaj vse lahko stori šola, vedo šolniki veliko več kot jaz in tudi mnogi delajo zelo dobre reči na tem področju.
Osebno je zame tudi vprašanje, kako se v oddelku, v katerem so revni otroci, pogovarjati o revščini, kako ozaveščati otroke o vrednoti in vrednosti socialne enakosti in enakih možnosti. Še več vprašanj je, če govorimo o revščini v planetarnem merilu. Morda prihaja čas, ko lahko o tem pošteno spregovorimo tudi z otroki.
Pojavi se tudi vprašanje, zakaj ne podpreti družine, od katere je odvisna osnovna kakovost življenja otroka. Intervencije, usmerjene neposredno k otroku v šolskem obdobju, imajo več utemeljitev. Množico otrok, vse otroke, izpostavljene neugodnim socialnim dogajanjem, je možno trajno doseči le v šolskem sistemu. Šolski sistem ima veliko akcijskih možnosti za aktiviranje virov podpore in pomoči otrokom. Pomagati staršem je mnogo težje izvedljivo kot neposredno pomagati otrokom. Šola ne more odpraviti socialne prikrajšanosti, lahko pa znatno omili njene učinke na otroka. In nenazadnje, neposredna pomoč otrokom nikakor ne izključuje pomoči staršem.
Nekateri dvomijo o tem, da lahko v okoliščinah neoliberalizma in brez velikih družbenih strukturnih sprememb izboljšamo situacijo in vplive revščine na prihodnost otrok. Intervencije v šoli in druge oblike pomoči naj bi bile le kozmetični popravki za naraščajočo neenakost in socialno nepravičnost. Vendar v pričakovanju velikih družbenih sprememb v smeri zmanjševanja socialnih razlik in nepravičnosti ne moremo zanemariti potreb otrok, ki živijo tukaj in sedaj. Poskušajmo narediti, kar je možno na tem najboljšem izmed vseh možnih svetov.
