V filmu Hipnotiziran se preobrati kar ne nehajo. Je eden tistih filmov, ki želi gledalca neprestano zavajati, presenečati in ga vleči za nos. Češ – nihče ni tisto, za kar se predstavlja. Češ – nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Češ – vse, kar mislite, da veste, je verjetno iluzija. Češ – na vse, kar se lahko zanesete, je le to, da videz vara. Ergo – vse, kar se je še v prejšnjem prizoru zdelo resnično, se lahko že v naslednjem izkaže za dimno zaveso. Skratka, več kot vemo, bolj se sprašujemo, česa vse še ne vemo. In na trnih smo od samega začetka. Ker če naj se film sploh začne, mora Ben Affleck alias teksaški detektiv Danny Rourke najprej sploh prestati psihološko oceno za delo. Čustveno ga namreč stiska izginotje hčerke, ki je niso nikoli našli. Ko ga vprašajo, ali meni, da je fit za teren, odvrne – da je služba itak edina stvar, ki ga ohranja pri zdravi pameti.
Mi kot gledalci seveda vemo, da so v filmih najboljši detektivi pač tisti detektivi, ki so najbolj na robu. In res je Afflecku alias detektivu Rourku, ki ga pošljejo preiskovat serijo drznih ropov, kot edinemu vse takoj jasno. V zasedi kot bi trenil prepozna potencialnega dirigenta bančnih ropov, hipnotizerja, ki s pogledom, dotikom ali zgolj nekaj besedami naključne posameznike, bančne uslužbence in celo policiste spreminja v vdane sodelavce. Skoraj nihče se mu ne more upreti in bolj kot skušamo dogodke osmisliti, pojasniti in razumeti, bolj je vse nelogično, nerazumsko, neracionalno. Tako bizarno je vse skupaj, da se tudi detektiv Rourke po pomoč zateče k vedeževalki. In če smo uvodoma skočili v policijsko dramo, nato z vsakim dodatnim zamahom brodimo po ZF-trilerju. Kot bi Dosjeje X (1993) spojili z Mementom (2000) ali pa kot bi Izvor (2010) križali s Požigalko Stephena Kinga.
Hipnotiziran je skratka vzdušen, enigmatičen, intriganten, zapeljiv, sugestiven – da, tudi hipnotičen – trilerček z grandioznimi preobrati, a bolj kot ga analiziramo in razstavljamo, bolj je tudi arbitraren, konfuzen, neizdelan, neroden, absurden, trivialen. Robert Rodriguez, najbolj znan kot režiser kultnice Od mraka do zore (1996) ter sorežiser Mesta greha (2005) in Mačete (2010), je skratka vzel visokoproračunsko idejo in jo posnel v nizkoproračunski izvedbi. Hipnotiziran je film, ki je tako navdušen nad lastno visokokonceptnostjo, da se zadovolji s povprečno realizacijo. Vzdušen in zabaven film, ki ima v času generičnega, serijalnega in franšiznega pod pokrovom vendarle nekaj izvirnega in samosvojega, a mu hudo manjka Midasovega dotika. Znova se izkaže, da je Robert Rodriguez pač filmar, ki bolje kot samostojno deluje v navezi z drugimi režiserji.
