Édouard Louis se je rodil leta 1992 v industrijskem mestu na severu Francije. Potem ko je njegovemu očetu v nesreči v tovarni zdrobilo hrbet, je družina živela le od socialne pomoči in materinega dela.
Avtor že v svojih prejšnjih romanih piše o presečišču toksične moškosti, družbene neenakosti in homoseksualnosti. Njegov prvenec Konec z Eddyjem (Beletrina, 2020) pripoveduje o neusmiljeno mračnem otroštvu, polnem pretepov in zanemarjanja, in o tem, kako je Eddy Bellegueule s svojim delavskim imenom postal pisatelj Édouard Louis.
Kdo je ubil mojega očeta raziskuje metaforično smrt svojega očeta zaradi alkoholizma, invalidnosti in mizoginije. V Zgodovini nasilja pa Louis podaja mučno poročilo o svojem spolnem napadu.
V delu Boji in preobrazbe neke ženske, ki ga je v slovenščino prevedel Iztok Ilc, Louis analizo svoje družine usmeri k svoji materi in sporočilu, ki ga preko dela želi posredovati: Ženske so žrtve patriarhata v delavskem razredu!
Avtorica spremne besede Dijana Matković zapiše: »Težko kaj napišem o Édouardu Louisu, česar še ne veste. /.../ Izvijem se lahko zgolj s predpostavko, da utrjevanje snovi ne škodi. Pomislim na nezanesljivost lastnega spomina, ki sproti briše bolj ali manj vse prebrano in premišljeno, starejše od dveh let (od prvega prevoda Louisa pa so minila tri) in si pritrdim – ponovitev ne bo odveč.«
»Louisova mati je svoje sanje že lahko uresničila, morda celo presegla in je doživela tudi kaj takega, o čemer ni niti sanjarila. Emancipatorni boji so skozi devetdeseta leta zgotovili nove pravice za ženske in manjšine, boste rekli. Deloma, a ne gre samo za to.«
»Edouard Louis na javnih nastopih, ko iz njega vre izjemno artikuliran hudournik besed (za kar se vedno tudi opraviči), rad poudari, da sta se z materjo rešila zato, ker sta na vasi predstavljala »drugega«, ker sta bila v svojem okolju zatirana – mati, ker je bila ženska, sam zato, ker ni ustrezal normam moškosti."
Njegov slog je namerno preprost in stvaren, podoben pisanju nobelovke Annie Ernaux, v slovenskem prevodu lahko beremo Dogodek in druge zgodbe (Mladinska knjiga 2023), ki je navdihnila generacijo francoskih pisateljev in ki preko dekonstrukcije fotografij preučuje svoje revno odraščanje v Normandiji v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja.
Ernaux torej svoje objektivno, skoraj sociološko pisanje dopolnjuje z gradivom iz svojega dnevnika in pisem, da bi ustvarila poglobljene portrete svoje družine, Louis pa je bolj osredotočen na politično sporočilo, ki ga želi posredovati: ponovno, ženske so žrtve patriarhata v delavskem razredu - kjer mož, ki prejema socialno pomoč, nasprotuje temu, da njegova žena dela, ker vsak mesec zasluži 300 evrov več od njega.
Še vedno divja vojna med spoloma, ki je bolj brutalna in ima večje posledice kot kadarkoli prej. Louisova naloga pa je, da nas na to opozarja.
