Pod okriljem Aksiome in v okviru Iniciative U30+ za podporo mladim umetnikom in umetnicam, ki obeta cikel štirih razstav, je prva že na ogled, in sicer do 29. septembra, nosi pa naslov STRATA 9.073 (kernel processing). Gre za delo umetnice Žive Božičnik Rebec, ki se skozi procese, kot so razkrajanje, preoblikovanje in preobrazba, sprašuje o skrivnostnih podzemnih svetovih ter materialih, kateri so del ekosistema, običajno nevidnega očem. Razstava je razdeljena na dve lokaciji. Prvi del je v Projektnem prostoru Aksioma, drugi v podzemnem bunkerju v Argentinskem parku.
Prepleteni z zemljo in razkrojem
Živa Božičnik Rebec ima za sabo že lepo nabirko razstav doma in v tujini. Leta 2014 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter opravila magistrski študij kiparstva. V tokratnem delu so jo pritegnili procesi, ki se odvijajo v plasteh pod zemljo, kjer vladajo zakonitosti drugačne časovnice. Zanimali so jo umetniški premisleki, ki se skrivajo v njih.
»Izhajam iz produktnega oblikovanja, gre za gradnjo s tehnološkimi procesi in modeli, ki preoblikujejo naše dinamike do prostora in ekologije, različne ontologije in procese, ki se vršijo na komputacijski ravni do okolja. Materiali določajo proces modela in njegovo optimizacijo. Pri Strati gre za deantropomorfizacijo, kjer material narekuje, kaj je naslednji korak, napoveduje kako je optimiziran, kompresiran in kako postaja modularno prostorski,« je pojasnila avtorica razstave.
Umetnica še pravi, če smo v »svetu zgoraj« nenehno obdani in zasičeni z raznoraznimi dražljaji, se spodaj, v temi, percepcija dogajanja spreminja na pragu domišljije. »Sicer pa naj bi delo delovalo v prihodnost, kot vsadek, da se o objektih in materialih razmišlja tudi v njihovi fizični odsotnosti in da naknadno pride do razumevanja, kako smo prepleteni s procesi ter tehnologijami, nenazadnje z zemljo in razkrojem,« je še povedala Živa Božičnik Rebec.
Fizične omejitve prostora
»Izziv je bilo že dejstvo, da gre za dve razstavišči, drugo denimo je zaklonišče, brez običajne opreme sodobnega razstavnega prostora. Vsako odstopanje od konvencionalnega formata galerijske postavitve namreč prinese s seboj svoje težave. Vendar se ravno v tem kaže tudi pomen iniciative, kot je U30+, ki mladim umetnicam_kom ne ponuja le priložnosti razstavljanja, temveč tudi vso produkcijsko podporo,« je povedal kurator razstave Domen Ograjenšek. »Zaklonišče tukaj ni v militarni funkciji za civilno zaščito,« pa dodaja umetnica. »Izpostavljen je vdoru objektov, ki prodirajo skozi zemljo in se tam razvijajo. Projekt se dotika teme terraforminga in vzajemno kompjutacije, geotehnologije in materialnosti. Na ta način zaklonišče kontaminira vertikalne spekulativne objekte, ki odpirajo, kar je med plastmi Strate.«
Da so se razstavo odločili postaviti na dve lokaciji, je botrovala predvsem potreba po postavitvi razstavljenih del v odnos, ki po besedah kuratorja načenjajo fizične omejitve razstavnega prostora: »Za razstavo so pomembni premisleki o materialnih procesih, ki se odvijajo na lokalni, zamejeni in morda lažje obvladljivi kot tudi na širši in posledično težje obvladljivi, planetarni ravni. Dela so tako umeščena v prostor na način, ki od gledalca zahteva, da zavzeme širšo perspektivo od te, ki se intuitivno vzpostavi z enostavnim pregledom vsebin med štirimi stenami. Perspektivo, ki ne vključuje le materialne danosti samih razstavljenih del, temveč tudi vse simbolne ali virtualne tenzije, ki nastanejo z njihovo dislokacijo. Ekstrakcija surovin in globalne infrastrukture, ki rastejo z njo, vzpostavljajo sliko sveta, ki presega vsakdanjo, lokalizirano perspektivo. Dela se po eni strani posvečajo povsem formalnim materialnim raziskavam, po drugi pa že konceptualno mislijo gibanje vključenih materialov, njihov transport kot tudi samo tehnologijo in infrastrukturo, vključeno v pridobivanje ter nenazadnje rabo tovrstnih surovin.«
V okviru Aksiomine iniciative U30+ se bodo predstavili še Maks Bricelj, Ema Maznik Antić, Vid Koprivšek in Lara Reichmann. Poslanstvo iniciative je v podpiranju novih produkcij mladih slovenskih umetnic in umetnikov do petintridesetega leta, da bi jim tako omogočili lažji preskok iz obdobja po koncu izobraževanja v profesionalni svet slovenske sodobne umetnosti.
