Med izbruhom prve svetovne vojne so si Armenci in Turki znova stali na nasprotnih bregovih. Turki so se vojevali na strani Nemčije in Avstro-Ogrske, Armenci pa so se naslonili na carsko Rusijo. Toda ruska pomoč je prispela prepozno. 24. aprila 1915 so Turki v Carigradu aretirali in pobili nekaj sto armenskih voditeljev, obtoženih delovanja proti turški vladi. Temu dogodku je sledil nov pogrom turških sil proti armenskemu narodu, kar zaradi velikega števila umrlih Armencev zgodovinarji označujejo kot prvi genocid, storjen v 20. stoletju. S turških tal so praktično »očistili« Armence. V dveh zaporednih »očiščevalnih akcijah« je bil ob življenje približno poldrugi milijon Armencev. Preživeli so se nastanili na območju Mezopotamije, od koder se niso nikoli več vrnili na svoje večinoma požgane domove. Čeprav je od takrat minilo že več kot sto let, med sosednjima državama še vedno ni čutiti pravega prijateljstva. Turki obtožbe genocida s pobojem 1,5 milijona Armencev nikakor ne priznavajo. Zatrjujejo, da naj bi v času prve svetovne vojne na turških tleh v državljanski vojni padlo med 300.000 in 500.000 Armencev, podprtih z ruskimi vojaškimi silami, prav toliko pa naj bi bilo v teh spopadih mrtvih tudi Turkov.
Nova grozodejstva v Armeniji.
Iz Muša prinašajo listi nova poročila o groznih zločinih, ki jih vrše mohamedanci med krščanskim armenskim prebivalstvom. Sultanov ukaz, da naj se prebivalci v sasunskem okraju povrnejo v svoje razdjane vasi, je bil izdan le zato, da se zaslepi javno mnenje v Evropi. Z zaukazano zgradbo vojašnic na sasunških višinah, ki bodo nadvladale vso planjavo, nameravajo mohamedanci popolno iztrebiti krščansko prebivalstvo. Kak vpliv je imel sultanov ukaz, sledi iz tega, da so mohamedanci takoj ponovili grozno klanje. Šest vasi: Gomer, Blel, Gnarkor, Kzilaghedi, Karoudj in Terquevank so mohamedanci razdjali. Onečastili in mučili so ženske in otroke, pomorili vse moške, ki so prišli pod mohamedanski meč. Tudi v Mušu je prebivanje nevarno in zaprte so bile početkom vse prodajalne. Vsako noč pomore mohamedanci kakih 20 bogatih Armencev. Vsaka zveza med Mušem in okolico je pretrgana. Turške oblasti se prav nič ne ozirajo na konzule, ki poročajo, da leže umorjeni po cestah, in ničesar ne store, da bi preprečili klanje, ki ne zaostaja prav nič za onim v l. 1894. in 1896. Zadnje poročilo iz Carigrada se glasi, da so poslaniki bili obveščeni o splošnem požaru v Mušu, ki je v nevarnosti, da popolnoma zgori. Kurdi plenijo po mestu in so večinoma že vse prebivalce pomorili.
Slovenec, 27. julija 1904
Grozodejstva v Armeniji.
Turki požigajo in more po Armeniji neprestano. Pred kratkim so zažgali šest vasij, pomorili vse moške, ki so jim prišli pod meč, oskrunjevali ženske ter mučili otroke in starčke. Civilizirana Evropa pa gleda vsa ta grozodejstva z mirnim očesom ter se razne države vedno pulijo za naklonjenost turškega sultana, ki je pokrovitelj vsega turškega divjaštva.
Gorica, 30. julija 1904
»Kulturni« Turki.
Gladstone, veliki angleški državnik, se je izjavil, da so Turki na Balkanu pobili več ljudij, kakor jih je sploh kdaj bilo. (…)
Leta 1894 so Turki napadli kristijanske Armence, požgali cele vasi; svoja grozodejstva so ponovili leta 1904., ko so poklali 9000 Armencev v eni sami noči. Od leta 1876. je bilo več kakor 50.000 Armencev poklanih od Turkov. Še leta 1896 je bilo na ulicah carigrajskih poklanih nad 7000 kristijanov. Samo v petih letih so Turki odpeljali 60.000 armenskih in arnavtskih deklic v svoje hareme za poželjive namene. 14. aprila 1909, torej komaj pred tremi leti, so bili žrtve Turkov kristijani v Adani, Mersini, Tarsusu. V treh dneh so pobili Turki 45.000 Armencev, Grkov in Sircev, njih hiše požgali, njih premoženje pokradli, njih žene in hčere pa odpeljali v sužnjost. (…)
In za tako »kulturne« Turke se potegujejo »kulturni« Nemci.
Dan, 2. januarja 1913
Razkritja o pokolju Armencev.
Berlin, 2. junija. Pri deželnem sodišču se je danes ob velikem navalu občinstva pričela obravnava proti morilcu bivšega turškega velikega vezirja Talaad paše, 24-letnemu armenskemu državljanu Taillrianu. Obtoženec je izpovedal, da so se vršili pokolji, pri katerih so postali žrtve tudi njegovi starejši bratje in sestre. Njegovemu mlajšemu bratu so s sekiro preklali lobanjo, on sam pa se je po udarcu na glavo nezavesten zgrudil na tla. Ta pokolj je povzročil Tallad paša. Obtoženec opisuje svoje dejanje in izjavi, da ni kriv. (…)
V procesu proti morilcu velikega vezirja Talaat paše so bili profesor dr. Lepsius, general Liman v. Sanders in angleški škof včeraj zaslišani kot izvedenci. Po njihovih izjavah je bilo v Turčiji 1.850.000 Armencev. Vlada je ukazala, naj se Armenci deportirajo na severni rob Mezopotamije. Od teh izgnanih Armencev je komaj deset odstotkov prišlo na svoje mesto; ostali, moški, ženske in otroci, so medpotoma umrli vsled lakote, bolezni ali pa nasilja. Armence so na vse mogoče načine sistematično ubijali. Kadar so bila vsled novega prihoda teh revežev koncentracijska taborišča prenapolnjena, so te ljudi odvedli v puščavo in jih kratkomalo zaklali. Popolnoma javno so merodajni krogi priznavali svojo namero, da hočejo iztrebiti ves narod. Le na najbrutalnejši način je bilo mogoče en milijon ljudi uničiti v tako kratkem času. To naglaša tudi poročilo nemškega poslanika v Carigradu. Pri pogromih zoper Armence ni šlo za spontano gibanje, ampak za upravne metode, ker so se mladoturki bali, da bi armensko vprašanje utegnilo dovesti do razdelitve Turčije. Talaat paša se je kot najvplivnejša oseba mladoturškega odbora odločno zavzel za izvedbo teh ukrepov vlade. (…)
V procesu glede umora Talaat paše so porotniki izrekli oprostilno obsodbo, nakar je bil obtoženec oproščen.
Jugoslavija, 4. junija 1921
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
