Janša je skušal izpodbijati sodbo vrhovnega sodišča, ki je Carl prisodilo šest tisoč evrov odškodnine ter obresti zaradi tvita leta 2016, v katerem je zapisal: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 EUR, drugo za 35 EUR. #Zvodnik Milan.«
Pravica do poštenega sojenja
Janez Janša je v pritožbi med drugim trdil, da mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic s tem, ko naj zaradi nepravilne vročitve tožbe ne bi mogel sodelovati in se izjavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, ampak je bila zoper njega izdana zamudna sodba.
Ustavni sodniki, piše v odločitvi, so bili vezani na pravnomočno ugotovitev sodišč, »da je bilo pritožniku v hišnem predalčniku 17. 8. 2016 puščeno obvestilo o prispelem pismu, v katerem je bil pritožnik opozorjen:
– da mu je vročevalec tega dne poskusil osebno vročiti sodno pisanje
– da bo, če sodnega pisanja v roku 15 dni ne bo dvignil na pošti, po poteku tega roka nastopila fikcija vročitve in
– da bo po poteku navedenega roka sodno pisanje v primeru, da hišnega predalčnika nima ali je ta neuporaben, vrnjeno sodišču. Pritožnik sodnega pisanja ni dvignil na pošti v 15-dnevnem roku. Zato je 1. 9. 2016 nastopila fikcija vročitve.«
Zato po mnenju ustavnega sodišča ni dvoma, da »je bila vročitev tožbe pritožniku opravljena na zakonit način in tako, da so mu bile zagotovljene realne možnosti, da bi se lahko pravočasno seznanil z odprtim sodnim postopkom«.
Presoja zadeve z vidika pravice do svobode izražanja
V pritožbi je Janša trdil tudi, da je vrhovno sodišče kršilo njegovo pravico do svobode izražanja, ker je ni ustrezno uravnovesilo s pravico nasprotne udeleženke do časti in dobrega imena. Ustavni sodniki so med drugim odgovorili, da je bil sporni tvit »tako kritika domnevne pristranskosti javnega medija ter njegovih novinark in urednic kot tudi poskus osebne diskreditacije nasprotne udeleženke. Pritožnik namreč pri izražanju svojega mnenja o nasprotni udeleženki izraza »prostitutka« ni navezal le na njeno delo, ampak je z uporabo izrazov, kot so »odslužena prostitutka«, ki »nudi poceni usluge«, in pri tem tudi z navedbo cene teh uslug ad personam še stopnjeval žaljivost svoje izjave nasproti njej. Po oceni ustavnega sodišča je torej ustavnopravno ustrezna presoja vrhovnega sodišča, da je povprečna razumna javnost razumela sporočilni pomen sporne izjave tudi oziroma predvsem kot poskus diskreditacije in sramotitve nasprotne udeleženke kot novinarke in ženske. Glede na visoko stopnjo žaljivosti uporabljenih izrazov pritožnik namreč tudi po presoji ustavnega sodišča ni izkazal, da bi imel za tako grobe izjave zadostno podlago v dejstvih (ko pa ne le, da ob sami objavi tvita ni pojasnil, čemu tak njegov grobi odziv, ampak tega ni pojasnil niti v postopku pred sodišči, saj ni odgovoril na tožbo).
In zato je ustavno sodišče zaključilo: »Ker niti kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma pravice do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP niti kršitev pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave ni podana, je Ustavno sodišče zavrnilo pritožnikovo ustavno pritožbo.«
Iz odziva Evgenije Carl
»Besede niso nevtralne, semantika nasilja ima vedno lingvistične temelje! Zakaj potem toksične besede tako zlahka letijo iz ust. Iz ust 'navadnih' ljudi in vse bolj brutalno tudi iz ust tistih, ki imajo družbeno moč in vpliv. Ker smo kot družba lahkotno pristali na to. Ker smo dopustili socialno podcenjevanje žalitev, blatenja, seksističnih izbruhov, mizoginije … Ker je to postalo del vsakdanjika.
Začnimo imenovati stvari s pravimi besedami! Če bomo odplaknili zadeve z resigniranim dvigom ramen in sklonjenim pogledom, tvegamo, da bomo izgubili spopad s srcem problema.
Ustavno sodišče je potrdilo, da je vrhovno sodišče v mojem primeru stvari poimenovalo prav. Da je šlo za nedopusten poseg v osebno in profesionalno integriteto. In da vsi pravni manevri avtorja zavržnega tvita ne morejo ne zmanjšati teže zapisa niti ga relativizirati. Da se ga, skratka, ne da normalizirati. Sploh ker gre za vplivnega političnega liderja. Ki bi moral biti moralni in profesionalni zgled, v resnici pa se je izkazal kot oseba, ki želi prakticirati moč nad ženskami – v osebnem in profesionalnem oziru – in jih spremeniti v vrečo za sproščanje frustracij.
Ni mi bilo lahko v teh skoraj osmih letih sodnega vrtiljaka, a mi ni žal. Ena lekcija bo morda rodila druge. Še je upanje, da kot družba ne potonemo v blatu. Verjamem v to!«
